Apr 09 2008

Sovražim neplodnost

Objavil afrodita 9.04.2008 pod Neplodnost

… sovražim obsedenost z neplodnostjo …

…sovražim  jezo …

… sovražim poglede usmiljenja …

… sovražim neumna in neumestna vprašanja …

… sovražim nemoč …

… sovražim zavist ….

… sovražim dejstvo, da se težko veselim prijateljičine nosečnosti …

… sovražim strah med postopkom …

… sovražim razočaranje po …

… sovražim injekcije …

… sovražim hormone …

… sovražim tudi upanje zaradi postopkov …

… sovražim pomanjkanje odgovorov …

… in nejasno prihodnost 

Sovražim tvoj obstoj in to, da si se vselila v najin dom. Sovražim te. 

Premagala te bom!

  • Share/Bookmark

48 odzivov




48 odgovorov v “Sovražim neplodnost”

  1. simonarebolj  simonarebolj - 9.04.2008 15:09

    Ne, ne boš premagala. Ker se preveč boriš. Zanosila boš kvečjem takrat, ko boš “obupala” in ne boš niti divje hrepenela po zanositvi, niti divje pričakovala nevemkaj od umetne oploditve, niti sovražila vseh postopkov. Verjetno si tako navlečena v to idejo, da je življenjskega pomena, da boš lahko zanosila šele po popolni resignaciji in to celo po naravni poti. Agresija sproža upor.

    lp

  2. mojcas  mojcas - 9.04.2008 16:04

    Mislim, da ima Simona prav. Vsaj izkušnje mojih sorodnikov in prijateljev to potrjujejo, večina jih je kasneje zanosila po naravni poti, ko nihče več ni ničesar pričakoval.

  3.   Zlatolasska - 9.04.2008 16:14

    Jaz ti z vsem srcem zelim, da bos premagala tole nadlezno obiskovalko… Ampak moram pa reci, da se strinjam z obema… Sem slisala tudi sama ze za vec takih primerov, eden od njih je ene daljna sorodnica iz Amerike… Enako ni mogla zanosit, pa sta se vdala, posvojila lusno puncko iz vzhoda, zelo kmalu zatem pa dobila dvojcke.

    Vem pa tudi, da je eno govorit, drugo pa naredit.. Jaz sama imam probleme s sabo zaradi bivsega fanta, ki me nima dovolj rad, da bi bil spet z mano, jaz pa ga imam rada bolj kot kdajkoli. In ceprav mi vsi govorijo, naj ga pustim pri miru, naj grem naprej, najdem nekoga drugega… je to zaenkrat pretezko.. Verjamem, da bom scasoma to uspela narest, ce bom sla v pravo smer… Ampak do tja je se dolga pot. Pa mislim, da je lazja, kot ta, ki jo moras prehoditi ti! Upam, da bo meni ta pot prihranjena, ce mi bo kdaj namenjeno, da bom imela moza… Vseeno pa se bojim tega kot hudic, ze zato, ker je moja mami imela take tezave z menoj, me dobila po dolgem casu, prisla pa sem iz sejkerja… to je pa tudi vse o podrobonstih, ki jih vem (ja, ne vem nic. :S)…

    Povzeto: drzi se, poskusaj misliti na vse drugo kot na to, delaj vse drugo in se veseli zivljenja, pa ti bo mogoce prineslo kako presenecenje… Tvoji bralci smo s tabo in velikokrat pomislimo nate…

  4. afrodita  afrodita - 9.04.2008 17:31

    … sovražim tudi neumestne komentarje in nasvete :)

    Veliko primerov je, ko par pač nima druge možnosti kot umetno oploditev. In to ni obsedenost, kot jo ve (najbrž plodne) razumete. Je pač dejstvo, o katerem pišem na tem mestu. Najino življenje ni podrejeno neplodnosti in poskusom zanositi. Ta blog je le nek smetnjak, kamor odložim breme neplodnosti. In grem naprej … in se borim … ker vem, da na koncu bom zmagala. Tako ali drugače.

  5. NeMirna  NeMirna - 9.04.2008 18:08

    Simona in Mojca – imata vedve osebno težave z neplodnostjo? Če jih nimata, menim, da ni umesno niti vljudno, dajat komentarjev, kot sta jih napisali. Moje osebno mnenje.

    Afrodita … pošiljam ti en ogromen a topel in iskren objem. Nasvetov nimam, ker itak čarobne paličice ni. Obdrži ljubezen in voljo. Pa ne pozabila tudi na plan B :) Res iskreno dobre želje … da bi našla mir in srečo.

  6.   agnes - 10.04.2008 00:54

    Čudovito, simonarebolj ve vse o neplodnosti. Afrodita, zdaj se pa kar pripravi, da bodo vrle komentatorke tale blog izkoristile za tisoč in eno fantastično pripombo.

    Pa saj je itak vseeno. Če nisi poskusil neuspešnega postopka, nimaš pojma za kaj gre.

  7.   Nika - 10.04.2008 07:22

    simonarebolj – pa saj je brezveze, da ti sploh z eno samo samcato besedo odgovorim na tvoj “jazsemtakozelopametnainvemvseovsem” komentar – ker ne boš nikoli razumela…

    Draga moja Afrodita – saj veš, kaj ti želim.

    Objem od Nike

  8.   Nensy - 10.04.2008 08:11

    Afrodita, veš, da ti želim tisti magični plus in ti pošiljam velik topel objem. Prav je, da sem zapišeš misli, občutke, sprostiš jezo in od sebe odvržeš breme. Tisti, ki tega ne doživljajo, tega tudi ne razumejo. Pri mnogih stvareh je tako, da dokler ne doživiš, ne veš. Mi pa imamo ranjen moralni in intimni predelček v srcu, ker gremo na upajočo pot do otroka povsem drugače, to pa ni več med rjuhami domačega toplega okolja. Zato te razumem in podpiram, mar ni lepo prebrat misli in občutkov še od nekoga in dobiti podporo, moč za naprej? Tisti, ki nam govorite “sprosti se, pojdi na dopust, odklopi”, hvala, vem, da je dobronamerno, me upamo na čudež, ampak ne moremo pa nanj čakati leta in leta in zato se trudimo.

  9.   Zarja - 10.04.2008 08:13

    Simona Rebolj & Mojca S. – samo preverjam – a se vidve tudi borita z neplodnostjo?

    Saj vem, da se ne. Če bi se, ne bi mogli niti v milijon letih napisati tako butastega komentarja. A vaju starši niso naučili tega, da je včasih vljudno biti enostavno tiho???

    Draga moja pupa – tebi pa pošiljam le en topel objem. In tvoj včerajšnji blog bi lahko napisala tudi jaz. Če bi seveda znala tako lepo pisat :)

  10. Dajana  Dajana - 10.04.2008 08:24

    Draga afrodita,

    imam tri otroke in imam za sabo tri splave. Vem, kaj pomeni roditi otroka… Vedno mi je bilo strašno težko pri porodu… a sem preživela. ;) Nič na svetu mi ni bilo bolj vredno, kot otrok. A bilo je težko… Tako, da tebi ne bom govorila, kako je, saj veš. Imela sem prijateljico, ki mi je razlagala, kako je, ko se zdraviš proti neplodnosti. Govorila mi je o bolečinah… Potem je rodila otroka… Vem, skozi kaj greš. Želim ti samo, da veš, da je vredno in da še malo potrpiš. Po moje si čisto blizu.

    Vse dobro! :) :)

  11.   vanja - 10.04.2008 09:17

    Afrodita želim ti vse lepo. In tudi celo kopico otročkov. glede mojcas in Simone bom pa rekla semo to; preberi si knjigo Martina Kojca: Učbenik življenja. Knjiga je napisana že v prejšnjem stoletju, veliko pred new age modo, kjer že vsaka advertising bejba hodi na jogo in ima svojega guruja. In Martin govori prav o tem – če si nekaj preveč želiš, sam sebe na podzavestni ravni sabotiraš. Mogoče je resnično bolje, če se za nekaj časa popolnoma posvetiš neki drugi stvari, če bi imela idealne razmere, bi ti rekla, da pojdi v Afriko prosotovljno delati v sirotnišnico ali pa preživi nekaj časa z otroci v azilantskem domu v Ljubljani. V družbi otrok boš, ki zdravi dušo, občutek da delaš nekaj dobrega za njih pa lahko pozdravi kakšne podzavestne destrukcije in blokade. Morda se bo zgodil čudež, morda pa boš šla na naslednji poizkus samo bolj sproščena. Moja najboljša prijateljica se je borila z neplodnostjo. Brez pravega razloga. In sedaj ima prekrasno punčko Ariel. Glede posvojitev pa jaz osebno mislim takole, predlagati posvojitev nekomu, ki si želi svojih bioloških otrok ni ravno najbolj delikatno. Ker tako kot plodni imajo tudi neplodni legitimno pravico po želji do svojega otroka. Ki je menda precej naravna. Če lahko predstavim še svoj primer, življenje brez otrok, preden sem jih imela, sem si prav lahko predstavljala. Pravzaprav mi je bilo nepojmljivo, da bi imela svoje otroke, planirala sem namreč kariero v gusarstvu. Tudi za posvojitev se ne bi odločila, ker nisem potrebovala občutka, da sem nekomu starš. Sedaj, ko se je pač zgodilo, da sem se nekako odločila za otroke (tako na pol in miže sprva)-pa si nekako želim imeti še enega oziroma bi rada tudi enega posvojila. Zgrabila me je zbirateljska strast hahahaha.Če mi bodo finančne razmere omogočale, bi rada posvojila še eno detece, saj sem ugotovila, da otroci potrebujejo starše. Mi pa nikoli nismo in ne bomo njihovo lastniki. Samo na voljo -brezpogojno-ker je ljubezen lepa. In ljubezen z geni nima veliko opraviti. Ravno zaradi tega, čeprav sem že pred parimi stavki rekla, da ne bi neplodnim nič bolj kot plodnim priporočila posvojitev, jo sedaj vseeno nekako priporočam. Jaz na primer, sem se zaobljubila, da bom iz Sarajevskih cest rešila eno dete brez staršev, potem – ko ali če – bom imela pogoje. In če bom dovolj močna, da bom čutila, da lhako dajem-prezpogojno. Ker od otroka nikoli ne smemo pričakovati, da ti bo zapolnil neko praznino. Ker ti jo ne bo, začutil pa bo, da je padel v nakih fundamentalnih pričakovnjih svojega starša. In to ga lahko pohabi. Pa čeprav so ta pričakovanja popolnoma neosnovana.

  12. afrodita  Anonimnež - 10.04.2008 09:17

    Samo nekaj – tako sproščena kot sem zadnje 4 leta (vsaj) med rjuhami, bi morala imeti že vsaj 3 otroke in četrtega na poti, pa žal nimam še nobenega. Aja, pa tudi na “odklop dopuste” hodim in uživam sto na uro.

    Afrodita, poplnoma te razumem, ti pošiljam topel objem in se “vidiva” v septembru ;-)

    Aja, da ne pozabim: “Le čevlje sodi naj kopitar”. Ronja

  13.   Kat1 - 10.04.2008 10:17

    Tiste, ki se že leta soočamo z dejstvom, da je pri nas nosečnost vse prej kot nekaj samoumevnega, smo slišale že veliko nasvetov. Večina je sicer dobronamernih, a se čez čas res naveličaš poslušati raznih zgodb s srečnim koncem. Vsak par z diagnozo neplodnosti je namreč v specifični situaciji in prav nobenega ne zdravijo kar tako z razmeroma invazivnimi postopki. Osebno sem nasvetov vesela le takrat, kadar nekoga prav prosim, da mi svetuje. In bolezni, med katere sodi neplodnost, ni nihče vesel. Ignorirati zadevo pa žal ne pomaga.

  14. afrodita  afrodita - 10.04.2008 10:22

    *Ronja, upam, da s tabo še pred septembrom tudi v živo spijem kakšno kavo. Ni vrag, da se v teh lepih sončnih dneh, ki prihajajo, ne zbere na kupu nekaj “neplodnih” in šinfamo neumne komentarje “plodnih”.

  15. afrodita  afrodita - 10.04.2008 10:28

    Se pa tudi podpišem pod Ronjin komentar. Ko ti postavijo diagnozo in veš, da po naravni poti ne bo šlo, postane spolno življenje popolnoma sproščeno, nobenih pričakovanj več ni. Nobenih znakov prihajajoče M ali znakov nosečnosti, nobenega računanja plodnih dni, ničesar. Torej, če bi bila fora v sproščenosti, bi me imele že kamion otrok. Tako pa …

    In blogi, forumi, klepeti … so namenjeni temu, da nekam stresemo to breme neplodnosti.

    Spoznala sem kar nekaj “neplodnih” punc in lahko rečem, da večina veliko bolj zna živeti, uživati življenjem, se veseliti drobnih stvari. To niso zagrenjene in zamorjene punce. Ne, slabo voljo in žalost znamo “dati ven” … ker to te neplodnost nauči.

  16. afrodita  afrodita - 10.04.2008 10:29

    Pa še to … hvala vsem mojim puncam, ki razumejo.

  17.   škratek - 10.04.2008 11:06

    Ja, nekateri pa res vse vedo! Nekateri pa znamo nositi breme in kljub vsemu uživati življenje.Jaz bi takim vsevedom lahko naštela 100 in več razlogov za sovraštvo, pa ga ne nosim v srcu, vržem ga ven, na papir, na forum, na kup…. In ko bom pozabila na nosečnost bom zanosila??Ma ne mi reč, saj ne poznaš moje diagnoze, ne diagnoze nobene od punc, zato raje ostani tiho in upaj, da nekoč ne boš ti na tem vrtiljaku usode, ali pa kdo od tvojih otrok, če jih imaš.Čeprav tega nikomur ne privoščim, da ne bo kakšne pomote! Je pa že tako, da ima vsaka palica dva konca in če ne udari tukaj, udari drugje!

    Punce, vsem želim uspešen boj in srečen konec, takim, ki ne vedo kaj sploh komentirajo pa želim, da bi premislili preden jim besede zletijo iz ust, ali na papir, ker besede lahko zelo bolijo nekoga kot smo mi:NEPLODNI

    škratek

  18.   Shuka - 10.04.2008 15:10

    Sprosti svoje misli in občutke, saj to vse počnemo, ko se postopek ne konča kot bi želeli a kdor upa, bo nagrajen. Nekega dne, morda jeseni, takrat bomo za vaju upali še močneje.

    Lepo pomlad in poletje preživita brez misli na preteklost, te spremeniti ne moreta, lahko pa si skupaj spremenita in ustvarjata prečudovito sedanjost in prihodnost.

    Srečno!

  19. simonarebolj  simonarebolj - 10.04.2008 16:03

    @NeMirna, Zarja … in vsi ostali nerazumno zgroženi nad mojim in Mojčinim komentarjem.

    Najprej odgovor o moji osebni plodnosti. Pojma nimam, če sem plodna. Zaenkrat mi ginekolog ni posebej poudaril ne eno ne drugo. Nisem pa še nikoli zanosila in še nikoli nisem uporabljala kontracepcije. Torej obstaja možnost, da nisem ravno kraljična plodnosti … Ampak to me sploh ne zanima. Ker pač osebno ne dojemam otroka kot pravico, ampak kot možnost, kvečjem danost, ki se lahko uresniči ali pač ne, vedno pa obstaja še paleta načinov, kako lahko zapolniš željo po ljubezni, ki naj bi je bili deležni otroci, pa je širom po svetu niso niti najmanj. O tem je dobro napisala Vanja.

    V tej repliki, ki jo pišem ta trenutek, še toliko bolj stojim za svojim prvim komentarjem. Odzivi Afrodite in podpornikov so namreč več kot očitni dokaz, koliko agresije se preteče preko tovrstne borbe za otroka. Toliko agresije in zagledanosti vase, da prenese samo in zgolj izjave popolnega razumevanja in zgolj trepljanja. Vsak rahel mišljenjski odstop od začrtane zagrizeno enosmerne borbe že predstavlja zlo (ne glede na nezlonamernost), proti kateremu naperite žaljivke, zbadljivke, skratka, popizdite kot pobesneli volkovi in poignorirate vsebino. Agresija sproži upor!!!

    In še nekaj. Sproščenost med rjuhami v smislu seksa niti slučajno ne pomeni sproščenosti v odnosu do manične želje po imeti svojega otroka. Čudi me, da mešate te pojme. In znotraj agonije palete muk okrog postopkov umetne oploditve in s tem povezanimi neuspehi, tveganja, skrbi itd. sproščenosti med dvema niti slučajno ni!!! Zato ne vem, komu lažete. Verjetno sebi. In kaj imate od tega?

    Seveda osebno poznam primere in obstaja shema primerljivega vzdušja, ki druži pare s to tegobo. In nikjer v teh primerih ni, logično, ne duha ne sluha o kakšni sproščenosti, saj tudi ne more bit. Osebno sem pa najbolj in zelo pobliže spoznala moškega, ki je šel s partnerico skozi devetletno kalvarijo in je zdaj oče sina. Če bi vam povedala pa še to zgodbo, tudi osebno vpleteno izkušnjo, ko toliko date na osebne izkušnje … heh … bi me pa verjetno linčale. Zato bom prišparala to predavanje.

    Globoko priporočam, da si počasi in zavzeto preberete vanjin komentar, ker je odličen … pa ste ga poignorirale seveda. In seveda vam Kojca in podobnih načinov razmišljanj ne bodo predlagali tisti, ki si od vaše tegobe ustvarjajo enormne dobičke. Tako pač je.

  20.   Zarja - 10.04.2008 19:37

    ena lepa pesmica, ki sem jo ravno danes slučajno srečala in mi je sedla v srce:

    DU FEHLST MIR: Du hast kein Gesicht, aber Du fehlst mir. Du hast keinen Namen, aber Du fehlst mir. Du bist mir nie begegnet, aber Du fehlst mir. Je länger Du nicht da bist, desto größer wird die Leere in mir. Je länger Du nicht da bist, desto größer wird die Angst, Dich nie im Arm halten zu können, Dir nie die Welt zeigen zu können, Dir nichts geben zu können außer meiner Tränen

  21.   Možek - 11.04.2008 00:02

    Hja, pametovat je najlažje. Midva pač nisva obsedena z neplodnostjo, niti agresivna nisva. Veseliva se vsakič, ko nama kdo od prijateljev naznani veselo novico, češ, “mi bomo pa zibali”. Jasno nama je, da nisva sama kriva za vse skupaj in da tako pač je. Zato se mi zdi podtikanje nekih obrambnih mehanizmov ali bolestne zaverovanosti v svoj prav zavoljo nesrečne usode milo zapisano neumestno.

    In bolj agresivno od česarkoli je postaviti vsevedno diagnozo brez emskega pogleda, torej pogleda od znotraj. Pazljivo sem prebral vse komentarje in prav vse imate prav. Ker vsak neplodnost pač doživlja po svoje. A menim, da nimajo prav tisti, ki krivdo zanjo skušajo poosebiti. Ne, ni glava tista, ki odloča o neplodnosti. Žal.

  22. simonarebolj  simonarebolj - 11.04.2008 00:20

    @Možek: Obrambni mehanizmi so bili jasno izraženi v komentarjih, saj ni bila podana nikakršna replika na vsebino mojega komentarja, ampak izbruh nezaželenosti malček drugačnega pogleda na zadevo. In to nima nobene zveze s tem, da sta vidva vesela, ko dobi kakšen par otroka. Niti pomislila nisem, da zganjata sovraštvo nad pari z otroki, saj bi to pač pomenilo, da sta psihopata. Verjetno sta vesela celo zelo zelo … predvsem zaradi pogleda na otroka, o katerem bolj intenzivno sanjata kot nekdo, ki nima problema s tem. Pa ne mislim samo, da nima problema v smislu, ker ima lahko otroka, ampak ker preprosto ne dojema tako intenzivno želje po svojem otroku … da je to ključen element izpolnitve v življenju, za kar bo naredil vse, da bi ga doživel.

    V določenih primerih tudi glava odloča o plodnosti, ja. Seveda gre pa za tako nezavedne procese, da se je izredno težko z njimi spopadati. Seveda pa, logično!, je zadeva tudi organske narave (ne maram izraza “bolezen2 v tem primeru, ker zame to ni bolezen, morda kvečjem funkcionalna pomanjkljivost – pa še izraz “pomanjkljivost” mi ni všeč, ker je pomanjkljivost lahko tudi danost, da izraziš toliko bolj efektivno enako hrepenenje na drug, morda še boljši način). Kaj je prej, kura ali jajce (glava ali organska anomalija), je težko sklepati, vsekakor je pa dobro živeti z zavedanjem prepletenosti vzroka in posledice. Fizično stanje, še predvsem, kar se tiče hormonov in drugih kemičnih procesov, je zelo fleksibilna zadeva (mama je biolog in kemik in deluje na tem področju ravno v zdravstvu …).

    In pač … dejstvo je, da se ne glede na rezultate pregledov (razen v izrednih primerih totalne degeneracije), ravno na tem področju dogaja največ “čudežev”, ki pa seveda niso čudeži, ampak spremembe pod vplivom drugačnih okoliščin, ki vplivajo na spremembe v telesu. Seveda medicino ti čudeži niti ne zanimajo preveč, še posebej če se ne splača, da bi jih zanimali (v smislu usmerjanja parov, kako naj si pomagajo sami.) Telo vedno reagira na duševno stanje zelo močno, ne pa pri vseh na enakih predelih. Pogost strah na primer, krečenje želodca, posledična rana na želodcu, najbolj simplificiran primer.

    Pri vsem skupaj je pa pomembna celo ideologija posameznika.

    Kakor koli že … Z otrokom ali brez vama želim lepo in izpolnjeno življenje. V obeh primerih ga je možno uresničit, kot ga v obeh primerih lahko ne uresničiš.

    Lp

  23.   Freya - 11.04.2008 12:02

    @Simonarebolj: Le čevlje sodi naj kopitar.

    Aja, še to. Omenjaš naslednje: “…dejstvo je, da se ne glede na rezultate pregledov (razen v izrednih primerih totalne degeneracije), ravno na tem področju dogaja največ “čudežev”, ki pa seveda niso čudeži, ampak spremembe pod vplivom drugačnih okoliščin, ki vplivajo na spremembe v telesu.”

    Bi me pa res zanimala ta raziskava s celotno metodologijo zbiranja podatkov, primeri, odstotki… Saj praviš, da je ‘dejstvo’ in rezultate pregledov omenjaš, kajne? Dejstvo običajno na nečem temelji…

  24. simonarebolj  simonarebolj - 12.04.2008 00:13

    @Freya: Ne razumem, kaj želiš. Prepričat sebe in vso okolico, da je stanje borbe za zanositev neznosno in neplodnost obupna bolezen. Jah, tudi prav. Kakor komu ljubše.

  25. afrodita  Anonimnež - 12.04.2008 10:16

    Afrodita, ker imam kavo rada, upam, da bova res kdaj skupaj kofetkali :-)

  26. afrodita  afrodita - 12.04.2008 11:39

    Simona, moraš vedno imeti zadnjo besedo? Moraš vsakemu in vedno soliti pamet ali si le ekspert za neplodnost? Morda pa bi se morala pri sebi vprašati, od kod toliko jeze, cinizma, nerazumevanja …

    Tvoj odgovor Freyji je popolnoma neumesten. Vprašala te je le za raziskavo in v njenem komentarju ni opaziti nobenega jamranja o neznosnosti neplodnosti.

    Seveda se dogajajo čudeži, vendar če bi bolje poznala področje neplodnosti, bi vedela, da to niti niso taki čudeži. Zaradi takih, kot si ti, ljudje ne govorijo o svoji neplodnosti in postopkih. Ker imajo polhn kufr neumestnih pripomb in nasvetov. Raje v miru poskušajo s postopki umetne oploditve in ko se zgodi kak tak mali čudež, pustijo ljudi v veri, da se je zgodil čudež in je uspelo po naravni poti. So tudi »čudežne« naravne zanostive, ki pa morda niti niso taki čudeži. Pri veliko parih obstaja taka možnost. Gre pač za več ali manj zmanjšano plodnost in sem pa tja se kdaj tudi posreči po naravni poti. Enim prej, drugim kasneje. Če imaš sto žog, boš slej ko prej zadela cilj, če imaš pa le tri … Ogromno pa je primerov, kjer je IVF edina pot. In ko par pride v IVF postpek, ni junaka ali junakinje, ki bi to vzel zlahka. Vedno je prisotna določena količina stresa. Že pri vsakodnevnih injekcijah, ultrazvokih … da niti ne omenjam štetja foliklov, njihove rasti, punkcije, čakanja, če se je kaka celica opolodila, transferja in na koncu čakanja na rezultat. Brez stresa ne gre in pika. Nekatere se s tem bolje, druge slabe spopadajo. Vse pa smo pod stresom in vsaka se na svoj način spopada s to jezo, žalostjo, razočaranjem.

    Pa še nekaj bi tu dodala. Ko sem začela spoznavati ljudi, ki imamo podoben problem, sem presenečeno ugotovila, da so to zelo veseli ljudje. Kljub bremenu neplodnosti so zadovoljni. Veliko se smejejo in znajo uživati v življenju. S partnerji so povezani tako kot malokateri par, ki ga krasi otrok ali več. Na račun neplodnosti se znamo fajn šaliti, znamo pa tudi ponuditi ramo, ko je ta potrebna. Ne pametujemo in ne solimo pameti. Greza empatijo, čustveno inteligenco, razumevanje … Neplodnost te nauči zelo veliko stvari. Drobnih stvari, ki koristijo v življenju. Če dam primer. Seveda ne morem razumeti, kako je mami, katere otrok je padel v brezno drog. Vem pa, da ji nobena izmed nas ne bo dajala nasvetov in ji solila pameti. Lahko ji dam roko, ponudim ramo, poslušam ali pa le jočem z njo. Skratka, spet inflacija besed. Na kratko … le čevlje sodi naj kopitar.

    Pa še to. Pri neplodnosti res ne gre za neozdravljivo bolezen. Vendar žalost, razočaranje, občasne depresije in ostala čustvena stanja, s katerimi se par sooča, se lahko primerjajo s tistimi, ki so hudo zboleli. Plodnost je nekakšna sintagma moči in nesmrtnosti, smisel življenja in neprestanega obnavljanja, večnost, dokaz ljubezni. Pri moških se žal pogosto enači z impotenco, pri ženskah z življenskim uspehom. Par se v boju za otroka tako sooči z veliko težavami: najprej se je potrebno sprijazniti z neplodnostjo, nato par čakajo številne preiskave (večina jih je zelo neprijetnih – po eni strani so boleče, po drugi strani gre tudi za izgubo intimnosti), začetek postopka in sam postopek oploditve z biomedicinsko pomočjo je zelo stresen in fizično naporen, nato sledi mučno 14-dnevno čakanje in upanje, da je uspelo, pogosto pa vsemu temu sledi razočaranje ob neuspešnem postopku. Posamezniki se s tem soočijo različno, nekateri bolj, drugi manj uspešno. Nekateri si problem zanikajo, drugi, redkejši, o tem razpravljajo z vsakim in povsod. Nekateri pari pa žal nikoli ne prebrodijo krize. K sreči večino parov problem še bolj poveže in jih naredi močnejše.

    Pomembno je, da se s tem soočimo, si priznamo, pogovarjamo in vztrajamo. Veliko nam pomeni podpora in zato so toliko bolj dobrodošli razni spletni forumi, blogi, društva in klepetalnice, kjer gre za spodbudo, ko nam zmanjka moči, razumevanje, ko nas nihče drug ne, poslušanje, ko želimo le govoriti, tolažbo, ko ne vidimo naprej …

  27. afrodita  afrodita - 12.04.2008 11:41

    Draga anonimnica(predvidevam da Ronja), tebe bom pa z veseljem peljala na kavo. Pozdravček od druge strastne kofetarice … čeprav tega raje ne razglašajva na glas, ker se bo kdo spotaknil ob to, da ne zanosiva zaradi kave. :)

  28.   tina - 12.04.2008 12:20

    ja, anonimna kofetarica Ronja se vabi in te vabi na kavo

  29.   ronja - 12.04.2008 12:21

    … ki se na “čudo” tehnike ne spozna najbolje…

  30.   Zarja - 12.04.2008 12:31

    draga Afrodita, rada berem tvoje poste. PiP,

  31. afrodita  afrodita - 12.04.2008 13:47

    Punci moji, prihajajo sončni dnevi, ki so kot ustvarjeni za kofekanje, a ne?

    Se že veselim!

  32.   Zarja - 12.04.2008 17:41

    no, prej sem pozabila dodati še to. Tudi jaz zelo rada kofetkam :)

    (če smo pa že tri, je pa to itak že 100 % dokaz, da nam kofein preprečuje zanositev ;)

    Sonček pa definitivno prihaja. Tega dežja imam res že čisto zadosti. Moja prijateljica Nika bi dodala še to, da za dežjem vedno posije sonce.

  33.   Miha - 12.04.2008 19:53

    Drage moje prijateljice – pustite razne komentatorke … stari ljudje bi rekli “Bog jim oprosti, saj ne vedo kaj govorijo.” Na predavanju pred IVF postopkom so nam predstavili analize psihologov o največjih psiholoških travmah, ki lahko prizadanejo posameznika: na prvem mestu je bila smrt bližnjega družinskega člana, takoj na drugem mestu pa nezmožnost imeti lastnega otroka. Zato je brezpredmetno govoriti o nečem, če nisi nikoli bil del tega o tem kako pravzaprav je to. Dekleta, ki gredo v te postopke so Ženske z veliko začetnico in vse spoštovanje vsem vam, ki ste šle tja. Fantje smo samo “kopiloti” na tej poti … in vedno pripravljeni nastaviti svoje rame.

    Kofetek je pa dober – midva z mojo pijeva kavo za žejo pa sva vseglih zvozila dva IVFjevčka … tako da se kar “nalivajte” mogoče celo pomaga … hehehe. Defintivno pa ni boljšega kot kavica na toplem sončku … no ja, pa pivo tudi ne škodi… hehehe.

  34.   Miha - 12.04.2008 19:54

    Ajaaaa … pa še Poljubček vsem prijteljicam.

    Cmokec

  35.   vanja - 12.04.2008 20:57

    Afrodita, ne morem si pomagati, vendar se mi zdi, kot da svojo neplodnost skorajda posesivno ljubiš, boh ne daj, da kdo kaj reče na to temo, ki ni neploden. In ker ni neploden je skorajda verjetno tudi človek, ki ni zmožen empatije, nesproščen v postelji in skorajda ploden par po sreči in povezanosti težko prekaša neplodnega. Zanimivo razmišljaš. Ljudje si delijo na plodne in neplodne v tvojem svetu, in hvala bogu, da se lahko smejiš neumnosti plodnih. Morda je pa le res nekaj na tem kot pravi Simona. Morda si obsedena s tem čeprav to zanikaš. Saj je razumljivo, da si…ne obsojam in s polno ritjo je lahko srati. Pa vendarle, mnogo zdravnikov ti bo povedalo o primerih, ko so ženske obupale nad svojim biološkim otrokom, se določile za posvojitev in potem zanosile. Zato ne bi skočila kot divja kura, na vsakega, ki dobronamerno pač poda neko informacijo v upanju, da ti morda koristi. Sicer pa ti želim vse lepo. Blokada v miselnosti se pozna tudi v naših fizičnih telesih.- in da ne bom zvenela podcenjujoče, nekaterih svojih se zavedam, in se mi lepo zrcalijo tudi v fizičnem svetu, v vsakdanjem življenju. Nekako se mi zdi, da prepoznati jo, je kar nekaj.

  36.   tejkla - 12.04.2008 21:08

    nisem vsega prebrala,ampak se mi zdi, da neplodnice kar malo poveličujemo svojo neplodnost.šele takrat , ko jo sprejmeš kot dejstvo,se z njo pomiriš in si sam vesel , da se jo da rešit,se nekej premakne. in ja,z možem sva neplodna in to tko , da drgač kt z IVF-om ne gre in se nikol nisva smilila samemu sebi, nisva sovražla neplodnosti in vsega kar sodi zraven.vseskozi sva sam vesela, da se nama da oziroma se nama je dalo pomagat. velik sreče naprej in upam , da čimprej rata tudi tebi :) pridejo pa slabi trenutki, tud te poznam.

  37.   Nataša (2) - 12.04.2008 21:54

    Ker so mi dobro znani tvoji občutki in me je močno stisnilo pri srcu, ko sem prebrala zapis, sem se, kljub načelu, da ne razkrivam (preveč) osebnih reči po netu, odločila razkriti svojo zgodbo… Da po vsej verjetnosti ne bom mogla imeti otrok so mi povedali pri 13-ih letih !!! Takrat seveda nisem doumela, niti me to ni prav nič skrbelo… Odraščala sem naprej kot druge sovrstnice… Med študijem sem spoznala “the” fanta… Ko sva se začela pogovarjati o otrocih sem se spomnila diagnoze… Na lastno pobudo se gre on testirati in je vse OK… Sama, kljub potrjeni diagnozi ne obupam in ob njegovi podpori ter skupni neizmerni želji vztrajam pri raznovrstnem zdravniškem mesarjenju na 1001 način… Po 10-ih letih so že vsi obupali… Namesto “dober dan” pričnem pozdravljati “jalova sem”… Dobim datum operacije, s katero mi bodo vse odstranili… Bliža se končni dogodek… Ko ravno razmišljam, da moram v službi naznaniti odsotnost in ali naj jim povem, da gre za operacijo ter ali naj jim zaupam za kakšno operacijo gre, grem lulat… Ker je ostalo nekaj paličic na zalogi, eno polulam… Pokažem njemu in oba se sesedeva… Ker je večer naju čaka težka noč in težko pričakovano jutro, ko navsezgodaj potrkam na vrata ordinacije… Domov prinesem prvo slikico s pripisom 7-8 tednov !!! In jaz pričnem pozdravljati “mami bom !” Sedaj mi zopet žele določiti datum operacije… Ampak se ne damo… Saj me ne ogroža, niti me ne moti… Sploh pa “mami bom vsaj še enkrat !” Bom, ko bom… (če) bom ! Tudi ti boš ! LP Nataša

  38. Dajana  Dajana - 12.04.2008 22:00

    aaaaaaaa Nataša, prejmi objem od mene!!!! :) :)

    http://www.youtube.com/watch?v=BzQeur_-Xgw&feature=related

  39.   Freya - 13.04.2008 10:44

    @simonarebolj: praviš: “Ne razumem, kaj želiš.” Točno to, kar sprašujem. Podatke o raziskavi, na kateri temeljijo tvoje trditve. Nič več in nič manj. Ne spomnim se, da bi zapisala kaj o neznostnosti borbe za zanositev. Vsaj ne vidim takšnega zapisa. Ali pa ti morda vidiš in veš o meni več, kot jaz?

  40.   vanja - 13.04.2008 10:53

    meni se pa zdi, da je tejkla dokaz za nekatere ugotovitve “plodnic” oziroma “ne definiranih plodnic ali neplodnic”.

    Nataša (2),zanimiv izsek iz tvojega življenja. Očitno človek lahko najbolj zaupa ravno sebi, Ne pusti zdravnikom, da ti vse vzamejo-sem govorila z starejšo žensko, ki je to naredila in je rekla, da ji je žal in da se zato ne bi več odločila, ke robstajajo tud alternativni posegi, pozanimaj se pri zdravnikih.

  41. afrodita  afrodita - 13.04.2008 14:55

    Joj :) Neplodnosti ne ljubim in tudi ne sovražim. Je del mene, del naju in pika. Živimo naprej. Sem pa tja pa na blog zapišem kakšno misel o neplodnosti, ker je to blog izključno na temo neplodnosti. To ne pomeni, da nimam drugega življenja, le ne pišem na tem mestu o tem.

    Ves vik in krik je bil pa zagnan samo zato, ker imamo večletne izkušnje z raznoraznimi nasveti, ki nam že malce presedajo. Verjamem, da je tažko razumeti, niti ne pričakujem, da bo vsak to razumel, vendar, če npr. nimaš jajcevodov,ni poti, ni čudeža, ki bi pripeljal do zanositve po naravni poti. Se še ni zgodilo. Nikoli. Nikjer. Pika. Dovolj preprosto?

  42.   mozek - 13.04.2008 23:24

    Ne morem si kaj, da ne odgovorim na namigovanja o obrambnih mehanizmih, kot bi lahko imenovali domnevno uživanje in poveličevanje “kastracije proti svoji volji”, za nameček brez krivde. Je kdo bral Kafko? No, da nekdo s takim blogom skuša razlgat vsakdanje težave neplodnosti in odstirat tabuje s teme, ki so ob vse večjem številu neplodnih parov zagotovo zasluži pozornost, se mi ne zdi narobe. In nikogar ne bi delil na plodne in neplodne, bele ali črne, lezbijke ali strate ženske, slepe in gluhe ali videče in slišeče. Ne, sam delim ljudi le na pametne in neumne. In vsi, ki ste dali mnenja doslej tule, sodite med prve, le, da se naša mnenja pač ne “oplodijo” vselej. Je pač tako v življenju, da se vsak z vsakim ne ujamemo, kajne?

  43.   Nadja - 17.04.2008 19:04

    Me je pritegnilo, ker imava midve z mojo prijateljico podoben problem, pa dokazujeva, da se imamo lahko radi, tud če se ne razumemo…

    Moja prijateljica je plodna, je pa zato srčna bolnica. Že jutri morda ne bo več na svetu, da bi skrbela za svojega otroka. Nobena dobronamerna tolažba in obljube, da otrok ne bo ostal sam, ne pomaga. Mama je mama, in mi vsi je ne moremo nadomestiti. Pa veste kolikokrat sem v stiski, ker mi je bilo hudo zanjo, svoji prijateljici obljubila, da bom lastnoročno poskrbela za tega otročička, naj jo ne skrbi… Saj vem, da ne pomaga, ampak ne veš, kaj bi drugega ponudil, kot sebe.

    In ta ista prijateljica je meni že velikokrat povedala, da ne razume, zakaj sem tako obsedena s tem, da hočem imeti otroka. In da naj si poskušam predstavljati, da ga morda ne bom imela in da naj pač vzamem od življenja vse ostalo, kar ponuja.

    Zato sva se midve zmenili, da se skušava večino časa samo poslušati in čim manj komentirati (kadar le gre). Point je, da vsaka pove, kar jo muči, ker je to del terapije.

    Afrodita je za svojo terapijo izbrala blog. Pustite jo povedat in ne vzemite vsega tako dobesedno in negativno. Afrodita, ti pa si ne jemlji tako zelo k srcu, ker ljudje bi te radi le potolažili. Pravzaprav, karkoli bi že rekli, bi bilo narobe. Tudi sama sebi grem na živce vsakič, ko ti napišem, da mi je žal in da držim pesti zate. Ker vem, da ti nič ne pomaga. Lahko te celo razjezi. Tako kot je mene vsakič, ko mi je kdo rekel “Sej bo.”. Grrrr…

    Pomembno je, da so ljudje prebrali, nekaj jim bo zagotovo ostalo.

    Toliko od mene. Da veste, da sem še vedno tu…

  44.   Mousecruiser - 28.04.2008 09:20

    Če ne bi tudi sam preživljal podobne zgodbe, bi se strinjal s komentarji, da se je treba sprostit, mislit na druge stvari-a kaj, ko je to tako prekleto težko, ko po oploditvi veeeees čas misliš le na to, ali bo menstruacija izostala, ker potem si blizu zmage. Tudi mene zbodejo zgodbe v stilu:”Ko so se sprostili, ko se niso več obremenjevali s tem, so zanosili po naravni poti.” Kot pravi Afrodita, če ni jajcevodov, ne moreš zanositi in pika. Vsem kandidatkam/om za OBMP – verjet morate in ne obupat. Nam je uspelo dvakrat, čeprav je kazalo zelo slabo. Tudi kava je pomagala, pa pogovor ob njej. Afrodita, tvoj blog je enim filter za sproščanje, pametovanje, nekatere seznanja s problemom, nekaterim pa vliva upanje.

  45. afrodita  afrodita - 6.05.2008 12:46

    Hej Mousecruiser, pošlji kako slikco male lepotičke s čedovitim imenom pa gusarčka. ;) Pozdravi ženko.

  46.   Migica - 20.05.2008 09:24

    Afrodita, tukaj sem nova in sem se ravnokar razjokala, ko ze v sedmem poskusu (sedem mesecev se trudiva) test ni pokazal dveh crtic. In sem sla brat nekaj tega, kar si napisala. Si kje pisala o tem, koliko casa sta poskusala, preden si obiskala zdravnika? Si pila kaksne cajcke, jemala tabletke za spodbuditev ovulacije? Si lahko preberem, kaksna je bila tvoja/vajina pot na zacetku?

    Trenutno me je samo strah, da bom tudi sama dobila diagnozo neplodna.

  47.   Miška - 9.09.2008 11:24

    Razmišljam, kaj sem doživljala ob vseh tistih postopkih, da bi dobila otroka. Kako sem si želela biti mama in dati ljubezen tistemu malemu bitjecu. Mislim, da v prvi vrsti grozno bolečino in strah, da ne bom nikoli imela otroka. Nisem si znala predstavljati življenja brez otrok. Potem so vedno sledila vprašanja: zakaj ravno jaz? Kaj sem storila, da sem tako kaznovana? Sledilo je obdobje, ko me je zabolelo, ko sem zagledala na cesti nosečnico, in si želela, da bi se meni to zgodilo. Najhuje je bilo, ko je v moji bližnji družini ena zanosila … Včasih pomislim, da me je skoraj raztrgalo. Jokala sem v moževem objemu in hrepenela. Da, se smilila sama sebi, priznam, ampak čustev nisem mogla nadzorovati. Ob prvem postopku umetne oploditve sploh nisem vedela, kako vse skupaj gre. Bila sem začtnica med drugimi. Naivna. Zmedena. Ko ni uspelo, sva bila v nepopisnem šoku. Drugič sva zopet tipala v temi in ni uspelo. Tretjič sva doživela + in bila res evforična. Midva in najina cela družina. Še preden bi lahko videla bitje srčka, sem doživela ss. Udarec je bil tako hud, da sem se komaj pobrala. Še danes se spomnim pregleda pri zdravniku, njegovih besed, vožnje domov … Dali so mi tablete proti bolečinam in zdi se mi, da sem dva dni preživela nekje med sanjami in snom, da nisem bila zmožna ne dojeti in ne sprejeti.

    Potem sva se znašla pred možnostjo, da posvojiva otroka. Pot ni bila lahka ali enostavna, tudi finančno sva se povsem izžela, ampak danes, ko gledam najino malo deklico, sem srečna. In ona je ljubljena bolj, kot si lahko kdo predstavlja. Vendar tu ni konec zgodbe. Šla sem še v četrti poskus. Ampak tokrat povsem neobremenjena. Doma sem imela otroka. Želela sem si zanositi, seveda, ampak to ni bila prioriteta. Prej pa je bila. Zdaj to vem. Prej sem živela za to, v četrto pa ne. Spet injekcije, punkcija in čakanje. In je uspelo. Evforije ni bilo, ker sva oba vedela, kaj se lahko zgodi. Vendar … Zdaj sem v sedmem mesecu nosečnosti. Včasih še sama ne morem verjeti. Vsi so (ali še vedno) omenjajo čudeže. Midva ne verjameva vanje. Midva sva to dosegla z biomedicinsko pomočjo.

    In rada bi povedala vsem, da vem, kaj pomeni biti neploden. Verjetno vsak doživlja po svoje. Priznam, da sem bila (sva bila) oba res zelo obremenjena s postopki in dejstvom, ki je podzavestno ždelo v glavi in srcu, da nama otroci niso namenjeni. Žalost se je zajedla v vsako poro mojega telesa. Hrepenenje je bilo neobvladljivo. Moje življenje je bilo ožigasano s tem, da sem ena redkih v službi, ki nimam otrok.

    Vsekakor želim vsem, ki se trudite, da vam čimprej uspe.

    LP

  48.   Kip Wieboldt - 3.01.2012 10:13

    Težki in grdi trenutki v življenju.

Trackback naslov | RSS Komentarjev

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !