Afroditin kotiček

Od ponedeljka sem v bistvu noseča, saj se (upam, da še vedno) nekje v meni skrivata dva zarodka.  I feel so pregnant today …

Od semih celic sta se po ICSI postopku žal le dve oplodili pa še te sta malce zamujale z rastjo, vendar so mi ju vseeno dali ”za domov” in … kdo ve, čudeži se dogajajo na vsakem koraku. Po pravici povedano prav veliko upanja nimam, je pa to najbrž res samo samoobrambni mehanizem pred prevelikim razočaranjem.  

Prav veliko ne mirujem, ker se mi zdi, da si bom bolj škodila, če se za te tri dni po transferju uležem pred TV. Vseeno pa ne pretiravam, saj se še kar čutijo krči v jajčnikih, najbrž rabijo več časa, da se spravijo na običajno velikost. Pa še ta utrogestan moram jemati oz. si ga “nekam” dajati. Nikoli konca hormonov.

Živčki so seveda še vsi na mestu in za zdaj lepo pozabljam in se zamotim z drugimi stvarmi. Bomo videli čez 10 dni, če bom še tako pametna 

Dan D naj bi bil okoli 8. aprila … do takrat je pa še dolgaaaaaaaaaaaaaaa pot.

Evo, še en fejst vic … na naš račun seveda  Se znamo kar fejst šalit na svoj račun.

An older couple who is having difficulty conceiving visits the fertility center. As usual, the doctor advises that they should first check the husband’s sperm. The husband is given a jar and told to bring back a sample. The next day he returns to the doctor’s office with an empty jar.

“What happened?” says the doc.

“Well,” the man starts, “I asked my wife for help. She tried with her right hand, then her left — nothing. Then she tried her mouth, first with the teeth in, then with the teeth out, still nothing. We even called in Arlene, the lady next door, but still nothing.”

The doctor blurts out, “You asked your neighbor?”

“Yep. No matter what we tried, we couldn’t get that damn jar open.”

Prijateljica me opominja, da zanemarjam blog. Res je, poskušam te dneve odmisliti vse skupaj, ker sedaj ni nič več v mojih rokah, ampka v rokah biologov in ostalih čudodelcev na kliniki. 

Spunktirali so sedem celic in močno upam, da se vsaj ena oplodi in me v ponedeljek pričaka, da ni bil ves trud preteklega meseca zaman. Da mi da upanje, da se splača poskušati pa četudi ne uspe v prvo.

Punkcija ni bila nič strašnega, če po pravici povem, je bila še najbolj boleča injekcija ketonala v rit. Seveda pa sem imela srečo, saj je bil na delu majster dr. Vogler, za katerega še sestre pravijo, če bi morale na punkcijo, da bi želele, da to opravi on. Izjemo prijazen in zabaven gospod. Fantastično je gledati na monitorju male črne pikice, v katerih se skrivajo celice in potem dolgo iglo, ki jih posrka. Ko sem to gledala, sem bila navdušena. Navdušena nad znanostjo in medicino, ker to, kar počnejo oni, je pravi čudež. Oni ustvarjajo življenje in moje osebno mnenje (pač tu ne morem biti najbolj objektivna) je, da je ta veja medicine pravi čudež. Težko opišem občutke, ko gledaš, kako rastejo celice, se razvijajo, kako jih punktirajo in poskušajo iz njih ustvariti novo življenje. Noro. Večina ljudi ne pozna teh postopkov in upam, da jih bo čedalje manj, ki se bodo morali ukvarjati s tem, čeprav statistika žal kaže drugače. Vendar, verjemite mi na besedo, vsak otrok, ki nastane s pomočjo njihovih rok, je pravi čudež. In k sreči po naših tleh kobaca že na stotine teh mali čudežov. Upam, da bo tudi v najinem domu kmalu kak IVF-ovček jokaril in nama obogatil življenje.

Punkcija.

Za vse moje punce … 

Jenny was my best friend. Went away one summer. Came back with a secret She just couldn’t keep. A child inside her, Was just too much for her So she cried herself to sleep.

And she made a decision Some find hard to accept. To young to know that one day She might live to regret.

But I would die for that. Just to have one chance To hold in my hands All that she had. I would die for that.

I’ve been given so much, A husband that I love. So why do I feel incomplete? With every test and checkup We’re told not to give up. He wonders if it’s him. And I wonder if it’s me.

All I want is a family, Like everyone else I see. And I won’t understand it If it’s not meant to be.

Cause I would die for that. Just to have one chance To hold in my hands All that they have. I would die for that.

And I want to know what it’s like To bring a dream to life. For that kind of love, What I’d give up! I would die for that.

Sometimes it’s hard to conceive, With all that I’ve got, And all I’ve achieved, What I want most Before my time is gone, Is to hear the words “I love you, Mom.”

I would die for that. Just to have once chance To hold in my hands What so many have I would die for that.

And I want to know what it’s like To bring a dream to life. How I would love What some give up. I would die … I would die for that.

Bližam se koncu, foliklčki merijo že od 17 do 19 mm in kmalu bo čas za stopko. Jajčk je bilo v petek šest, danes mi je izmerila le štiri  Ostali pa so “manjši” … piše na listu. Upam, da se do jutri še kak pobere in naraste na primerno velikost. Ne vem, kam sta se una dva poskrila, ki sta bila še v petek v prvi bojni liniji?!?

Je pa tale mesec kar naporen, še posebej ko gre proti koncu. Toliko nihanj v razpoloženjih, da komaj čakam, da bo konec pa karkoli že bo. Včeraj sem bila v sedmih nebesih, danes se me loteva neko depresivno malodušje … Hormončki dobro opravljajo svojo nalogo. Ali pa je krivo vreme

Veliko stopničk je potrebno prehoditi … veliko ALI-jev in/ali ČE-jev je v teh postopkih. In pred vsako stopničko je strah, ko stopim višje je veselje (še ena mala zmaga na poti do cilja), nato se znova znajdem pred novo stopničko in novim če-jem … Ostalo je še nekaj stopničk: - bo punkcija uspešna, bodo v mojih jajčkih celice - se bodo celice oplodile - se bodo pravilno razvijale - bodo zdržale do transferja

… tu bom nehala.  Ves čas govorim, da bom vesela že, če prideva do transferja, ker to bo znak, da se splača truditi, upati …

L: 4

D: 2

… vsi okoli 14 mm …

Se pa baje še kak manjši kje skriva, sam jih ni merila. Že te je komaj, ker se “skrivajo”.  Ostajam đanki do nedelje, ko grem spet gledat moja jajčka.

… vsa sem napihnjena, spodaj me zateguje, da o utrujenosti ne govorimo. Moje seksi ozke kavbojke samevajo v omari, na sporedu so le še udobne, široke hlače. JZvečer me zmanjka že med najljubšo nanizanko. Še pisanje bloga ja naporno in po tej objavi bi najraje zadremala, da si povrnem moči.  

Težko je biti »đanki«  …

Zdaj grem pa stiskat pesti za moje zveste bralke, ki so ali v postopku, čakajo zamrznjenčke, grejejo “mladičke” ali pa čakajo pošto z vabilom v nov postopek. Cmoka vsem!

Že 19 dni sem đanki.

Na UZ je bilo vse OK in sem dobila zeleno luč še za tri ampule Menopurja na dan.  Kar precej dela je s tem. Pripraviti obe injekciji in si jim čim manj boleče spustiti pod kožo. Psiha je pa glede na razmere kar poštimana. Nisem z mislimi non stop pri IVF. Veliko je pripomogla odločitev, da začneva tudi s postopkom posvojitve. Back up plan dela čudeže.

Zaenkrat sicer šele malce tipava naokoli in raziskujeva, z birokracijo pa začneva po koncu postopka. Ker sva se odločila za mednarodno posvojitev, sem se “iz prve roke” pozanimala za BiH.  Sicer se da posvojiti otroka iz BiH, vendar imajo tudi sami ogromno parov, ki čakajo na otroka in seveda imajo njihovi državljani prednost. Na posvojitev bi čakala cca 5 let, kar se mi zdi občutno preveč in greva raziskovati naprej.

Druga destinacija bo Makedonija … Tudi tu imava “veze” v smislu, da lahko iz prve roke zveva, kako zadeve potekajo v realnosti, koliko se čaka, koliko denarja … Poročilo sledi …

Aja, še dve slikici prilepim, da se bom nekoč, ko bom prebirala svoj blog, nasmehnila ob pogledu na injekcije in k sebi stisnila svojo štručko. Pa naj bo ta iz laboratorija ali pa bo prišla z letalom …

Tole je dosedanja poraba

In še “đanki na delu”

Sem človek, ki je vedno pripravljen. Vedno imam rezervni plan. In tudi tokrat ne gre brez njega.

Spustila se bova v boj še na eno bojišče in to je posvojitev. S postopki se bova najbrž še kar nekaj časa ukvarjala, vsaj še nekaj let, če nama bo zdravje (plavalčki in jajčka) služilo, vendar ker je posvojitev dolgotrajen postopek, je potrebno začeti ukrepati.

Dolgo sem razmišljala, če bi lahko posvojila otroka. To ni majhen korak, majhna odločitev. Predvsem je potrebno najprej pri sebi razčistiti, zakaj posvojiti otroka. Tu ne gre za neko dobrodelnost ali reševanje otroka. Posvojiti želiva, ker bi rada postala starša. To je vse.

Posvojitev doma odpade, ker prvič ni dovolj otrok in se čaka leta in leta, da prideš na vrsto, drugič pa mi ni všeč naš zakon, ki materi še leto po tem, ko otroka da v posvojitev, dopušča, da otroka zahteva nazaj. Si ne predstavljam, da mi po letu dni potrkajo na vratih in vzamejo otroka. Torej, odločila sva se za mednarodno posvojitev.

Za začetek sem teto, ki živi v eni izmed bližnjih držav, kjer je mogoča mednarodna posvojitev, napodila na njihove centre za socialno delo in ministrstvo, da mi zbere čim več informacij. Ko pa zaključim s tem postopkom pa se odpravim še na naše centre iz začnem izpolnjevati formularje, ki so potrebni.

Toliko za začetek …

 Aja, jutri imam prvi UZ … držite pesti

Tisti oz. bolje rečeno tiste, ki ste to dale skozi, veste, koliko strahu in negotovosti je pri IVF postopku. V sredo me čaka prvi UZ in sem že zdaj vsa “presrana”, kaj bo tista palčka pokazala na monitorju. Vedno gledam zdravnika v obraz, saj že njegov izraz vse pove …

Če imaš za sabo slabe izkušnje pa je tega strahu pač še toliko več. Bomo tokrat postopek speljali do konca ali se bo moje telo znovo uprlo tem umetnim zadevam, ki si jih vsak dan stiskam v trebuh (ki je mimogrede res kot bojno polje … možek veliko lepše zapiči iglo, jaz sem bolj mesar, pazim le pri iztiskanju tekočine, prvi del, ko je treba prebosti kožo mi pa ne gre prav lepo :)) …

Seveda pa znova okoli mene kot gobe po dežju “rastejo” nosečnice. Morda je vedno tako pa le jaz v teh dnevih opazim več nosečnic, trebuščkov in vozičkov … kdo bi vedel .. Kako se spoprijeti z “oznanilom” nosečnosti in občudovanjem prve slike iz UZ in se celih osem ur pogovarjati o tem, kako sta želela, da je njun otrok rojen v točno določenem nebesnem znamenju in … ne moreš verjet, do dneva natančno sta naštimala, da se bo otrok po horoskopu lepo ujel z njima … medtem, ko si midva neskončno želiva, da nama uspe zanositi enkrat v naslednjih petih letih … ker ne bi bila rada svojemu otroku babica … eh, huda je tale zavist. (saj če priznam, mi je pol oproščeno, a ne?)