Afroditin kotiček

Moj trebušček je kot bojno polje. Čez mesec dni ali kolikor bo pač trajal ta postopek, bom kot narkoman iskala “prosto” mesto, kamor bom lahko zapičila iglo.

Injekcije in igle shranjujem, če bodo slučajno na kliniki hoteli videti, da sej jih res porabila (nekaj mi je sestra grozila, da jih moram prinesti na prvi ultrazvok, ki je šele 5. marca).

Injekcije si sedaj dajem sama in moj dragi je kar nekoliko užaljen, vendar sama veliko lažje kontroliram bolečino in me več ne peče. Se pa tokrat zelo vlečeeeee … pa šele na začetku poti sem. Kje je še peti marec, ko se grem prvič pokazat …

Tokrat sem celo nabavila nekaj vitaminčkov in raznih dodatkov, s katerimi se “prehranjujeva”. Če seveda ne pozabiva …

Pivski kvas je namesto piva, ker ga res ne maram. Vendar če pomaga, bom tudi kak “pir stisnla”.

Drugače pa moram prizanti, da me vsi zelo crkljajo. Moj dragi mi nosi jagode in ostale sadne priboljške, ki jih obožujem, očka, ki sicer težko izrazi čustva, me je včeraj stiskal, tudi mali veliki brat (ki je nastal s pomočjo dr. Tomaževiča na tej isti kliniki, kjer se zdaj zdraviva midva  - ampak to je zgodbica za drugič) je zelo pozoren, da o mamah ne govorim. Še v službi me “šparajo”.

Tako … za danes dovolj, je namreč čas za novo “šprico”

Jennifer Lopez je pri 38. letih rodila dvojčke. Sicer nisem najbolj na tekočem z zvezdniškimi »novicami«, vendar predvidevam, da gre za IVF otroka?  

Če bo kdaj potrdila, da je šlo za oploditev z biomedicinsko pomočjo, bi zelo veliko naredila za rušenju tabujev glede neplodnosti. Prve slikce svojih malčkov pa je prodala za 6 mio dolarjev, kar je sigurno rekord. Bravo IVF otroci!!!! 

p.s. A si jo predstavljate, kako sedi skupaj z ostalimi pacientkami s tistim listom za ultrazvok v čakalnici na naši kliniki in kramlja ob čakanju na vrsto o svojih znakih, stranskih učinkih zdravil, strahovih, vetrovih in čakalnih dobah …

Afroditin možek vsak dan ob sedmih zvečer zapiči iglo v moj trebušček, Afrodita mal pojamra, ker malce zapeče, potem se stisneta in … Skratka, zaenkrat nič novega. (Zaenkrat) ne bom nič jamrala o kakšnih groznih stranskih učinkih, nekaj jih pa le more bit, a ne? Da vem, da se nekaj dogaja.

Morda bi imel več za pojamrat moj možek.

Od danes naprej sem znova na igli. Tokrat, ker imam “dolgi postopek” OBMP, se začnem “špikati” že danes in sicer s Superfactom (zanimivo ime … tako zelo spominja na superf *** :)).

Kot vedno me je malce strah, vendar vseeno pogumno in optimistično vstopam v postopek.

Začelo se je precej stresno, seveda zaradi birokracije. Nekaj pošte je bilo poslane na napačni naslov, ena napotnica ni bila prava, en izvid starejši od dovoljenega … vendar sem nekako uredila ali pa še bom in so mi le zaupali goro igel in steklenički Superfacta. Ko smo že pri birokraciji, ki jo je res ogromno, tisoč in en izvid, napotnice, nalepke, obrazci, ankete …, sem morala kar pošteno zarohneti, ker gospodične ali gospe na kliniki ne bodo priznale, da so kaj zamočile še ko jim prinesem dokaz v obliki fotokopije z napačno izpolnjeno napotnico in posledično napačnimi izvidi krvi.. Skratka, nekoliko so me danes sprehajali od ene pisarne do druge, ukradli ene dve uri časa pa nekaj živcev, vnedar na koncu sem le odšla z vrečko zdravil v torbici. Sicer pa … kako že gre tisti pregovor … Slab začetek ….

Ostalo je tudi nekaj strahu, ker v zadnjem postopku nisem popolnoma nič reagirala na stimulacijo in je seveda tu strah pred ponovitvijo. Vendar, kot sem že enkrat pisala, ti postopki so en sam velik STRAH. 

Vsem vam, ki kdaj poškilite na moj blog, pa hvala za vsako vzpodbudno besedo. Lepo je vedeti, da nisi sam, ko sem žalostna ali vesela, razočarana ali polna pričakovanj, ko me hormoni nosijo po višavah ali pa ko sem na tleh … Hvala.

“I can’t change the direction of the wind, but I can adjust my sails to always reach my destination.”

Sem pa tja dobim tudi kak neprimeren, da ne rečem celo hudoben komentar. Ne vem, zakaj se morajo nekateri oglasiti na vsakem blogu in na vsako temo. Če ti nekaj ni všeč, še posebej tu mislim na to, da če nečesa ne razumeš, pač greš naprej. Stran. Ne bereš, ne pametuješ, ne žališ. Še posebej pa me ne poskušaj užalostiti, ker pri meni mnenje takih osebkov ne šteje. Tako, tole bo za uvod.

Ja, afrodita se vrača. Začenja se nov boj.

Najprej vse pohvale na račun Ginekološke klinike v Ljubljani, saj delujejo ekspresno, čakalne dobe so se pa tako zmanjšale, da lahko rečem, da jih skoraj več ni. V začetku januarja sva se prijavila za nov postopek, vso dokumentacijo oddala na konzilij, ki mora odobriti vse postopke, pred dnevi pa sva že dobila tako pričakovano pošto, kjer naju »vabijo« v nov postopek oploditve z biomedicinsko pomočjo. Tistih številk, kjer so naju razvrštili v to in to skupino parov, itak nisem razumela, sem pa pri sebi upala, da prideva na vrsto še pred poletjem. In danes pokličem na kliniko …

… in z novim postopkom začneva že prihodnji teden!!!!

Po pravici … kar vroče mi je postalo. Ker zdaj bo šlo pa zares.

No, injekcij, »stopk«, ultrazvokov … sem že vajena. Punckije, ET in še kaj pa je zame nekaj novega. Neznanega. In ljudje smo taka čudna bitja, da nas je vedno strah neznanega.  

Pojavlja se nešteto vprašanj, strahov … ter novo upanje. Tisto pravo. Ker zdaj gre zares. Od dneva, ko smo nekako diagnosticiral najin problem, sem stavila le na IVF.  In zdaj sem pred njim … 

Uf, tole pisanje mi ne gre od rok. Še vedno sem nekoliko v šoku, ker se začenja …

p.s. a veste, da obstajajo tudi vidi na temo IVF-a?

You know you are trying to get pregnant when: You look at your vegetarian sandwich and the alfalfa sprouts look like sperm . . . or . . . Someone asks you today’s date and you reply “Day 21″ . . .