Afroditin kotiček

Trenutno se bojujem s spancem in čakam, da bo ura 23.30, da se lahko v porodnišnico odpeljeva po “stop” injekcijo, ki bo pripravila teren za zaključek postopka. V četrtek (jao, res super datum za začetek nekega novega življenja, a ne?  - 1. november) imava inseminacijo, tej pa sledi 14 dni čakanja … bo, ne bo, bo, ne bo …

Špikanje nama je šlo oz. je šlo mojemu najdražjemu kar dobro od rok. Zdaj je že pravi profi in suvereno zmeša ampule in mi jih vbrizga. Meni pa so šle že po tednu dni tako zelo na živce, da sem se vsak večer posebej spraševala, kako to zmorejo narkomani … najbrž morajo biti droge res tako dobre, da to počnejo …

Takole … še par minutk in v rit bom fasala še eno injekcijo, potem pa še eno čez teden dni. Na živce mi gredo.Pečejo me. Zelo me pečejo.

Aja, še to. A veste iz česa je to “zdravilo” v ampulah???? Iz URINA ŽENSK V MENOPAVZI. Jao ….

p.s. Draga moja zarja … samo en komentarček na tvojo statistiko

A veš, kakšna je verjetnost, da se znajdemo v “neplodni” situaciji? 1:6   … torej cca 16%  … in če smo že padle v to “manjšino” pa naj bodo procenti naklonjeni še morulam in se znajdi v  tej manjšinski skupinici 9 odstotkov.

p.s.2 … a veš, kakšna je šele verjetnost, da zanosiva z iui-jem in aglutinacijo?

Od danes naprej si bom vsak dan vbrizgala injekcijo. Injekcijo hormončkov, da ne bo pomote. Danes bo prvič. Zdravila že čakajo na hladnem in kmalu bodo končala v mojem trebuščku. Občutki?

Neprijetni. Malce me je strah. Bova pravilno pripravila zdravila? Jih bova znala vbrizgati oz. jih bo moj najdražji znal?  Zmogel?

Pa naj še kdo reče, da je otroke delati lahko in prijetno …

Za lažjo predstavo prilagam dve fotografiji.

… in še jutranji dodatek.

Nama je kar šlo. Za prvič. Najdražjemu so se sicer malo tresle roke, vendar mu je uspelo.

Šla naj bi v tretji krog. Tretji poskus oploditve z biomedicinsko pomočjo. Običajno sem komaj čakala. Se veselila. Upala. Zdaj pa nič. Kot, da je moja duša otopela. Ne čutim nič. Ne veselja, ne žalosti, ne upanja, ne sladkega pričakovanja … Popolnoma nič.

Pravkar sem zvedela, da je moja bližnja noseča. Običajna čustva, ki se pojavijo ob tem so zavist, jeza, ker to nisem jaz, žalost. Tokrat nič. Popolnoma nič. Vseeno mi je. Zaželela sem ji srečo, iskreno. Kot da neplodnost ni več moj problem …

Morda to niti ni slabo. Morda me zato neuspeh ne bo tako prizadel.