Afroditin kotiček

Ni uspelo. Tudi drugi krog je bil neuspešen. Po pričakovanjih. Solzice so se že posušile in pred nama je poletje, dolgo, vroče. Vse sile sva strnila k novemu projektu, ki pa ga ne bom razkrila. Ne še.    

Za nekaj časa se poslavljam, z neplodnostjo se do jeseni ne bom ukvarjala. Jeseni pa greva v nove boje in ni vrag, da ni nekje en majhen škratek, ki čaka le naju.   

Danes je na svet pokukalo novo življenje. Danes se je rodil Gabriel.

Vsi otroci so nekaj posebnega in vsakega starši in bližnji pričakujejo z velikim veseljem in nestrpnostjo. Vendar Gabriel je nekaj posebnega. Rodil se je Evi, po letih in letih boja z zmajem Sterilom. Zmagala je in daje upanje tudi nam, ki se še vedno borimo.

Gabriel, dobrodošel med nami. Naj bo tvoja pot postlana z rožicami. Mamici in očku pa čestitke in veliko veselja v razširjeni družinici.

… ker sva neplodna

… ker to traja že tri leta

… ker so mi »pokradli« že vsa imena, ki sem jih imela rezervirana za najine otroke

… ker namesto za svoje otroke, kupujem oblačilca in igračke za prijateljice, znanke, sodelavke …

… utrujena sem se veselit vsake nove nosečnosti, vsakega novega dojenčka

… ker mojega najdražjega ni ob meni

… ker če se še tako trudim, vlagam vso možno energiji, rezultata ni 

Vsega je najbrž krivo vreme in PMS. Tečna sem. 

Jutri bo nov dan. V soboto pa grem na izlet v Maribor, kjer bom spoznala nekaj prav čudovitih punc. Prepričana sem o tem.  

 

 *****, koliko nosečnic in dojenčkov lahko prenesem v enem dnevu?

Nujno potrebujem dopust, resnično. Še tistih nekaj ljudi, ki še niso na dopustu ali porodniški, danes ne počne drugega kot razglablja o nosečnicah, novorojenčkih, trebuhih, dojenčkih, otrocih … Pa prav danes. Danes, ko se je začel moj PMS, ki lepo nakazuje, da tudi drugi postopek ni bil uspešen. Sodelavka: Oh, poglej kako lepe slikice moje nečakinje? Jaz: Ohhhh, vsa raznežena … s figo v žepu. Ne danes. Danes nisem pripravljena na sladke male človečke. Druga pride razkazovat svoj “proti koncu” nosečniški trebušček. Ne danes. Danes nisem pripravljena na vesele in zadovoljne nosečnice. Danes sem zavistna. Ja, zavistna sem. Priznam in se ne sramujem.  Tretja je noseča. Drugič. Prvega je rodila pred 14 meseci. “Ponesrečilo” se jima je. Ponesrečilo????? Zakaj se nama nikoli ne ponesreči? Zakaj naju nikoli nič ne preseneti?

Danes se mi zdi, da bi, če bi imela kakšno 53-letno sodelavko brez jajcevodov in partnerja, bi tudi ta najbrž prej zanosila kot jaz.

Razjezila me je zdravnica. Ja, zdravnica. Prav ona, ki bi ja lahko vedela, da se neplodnost ne zdravi z dopustom na Kubi, je čvekala o sproščanju. Zato ponovno objavljam tole pismo. Morda pa ga še kdo prebere in ne bo drezal tja, kamor ni potrebe.

 PISMO NEPLODNEGA PARA

Ja, problem imava, ne moreva spočeti otroka.

ME vemo, da nas imate radi in bi radi, da smo srečne, da bomo znova tiste prave ME. Vendar v zadnjem času se počutimo izolirano, depresivno in smo popolnoma obsedene z otrokom. Vi pa imate najbrž problem razumeti to vsakodnevno obsedenost.

Upamo, da boste med branjem tega pisma razumeli našo bolečino. Pismo pa tudi svetuje, kako pomagati. Nekatera dejstva o neplodnosti

Morda bo koga presenetilo dejstvo, da približno ena od šestih žensk ne more zanositi. Vzrokov je lahko nešteto in so približno enako porazdeljeni med ženske in moške. Ja, tudi moške, čeprav je še vedno ogromno ljudi, ki neplodnost pripisujejo predvsem ženski.

Vzrokov je ogromno – zlepljeni jajcevodi, hormonsko neravnovesje, problemi s semenčicami, deformacije maternice, sluznice … To jih je le nekaj. Vse te prepreke so fizične ali fiziološke narave in ne PSIHOLOŠKE! Jajcevodi niso postali neprehodni, ker si preveč želimo otroka, antitelesa ne bodo prenehala uničevati spermije, če se sprostimo …

Nasveti »samo dobro ti želimo«

Kadar ima nekdo, ki ga imamo radi, probleme, je normalno, da mu želim pomagati. Če ne moremo drugače pa pomagamo z nasvetom. Pogosto na plan potegnemo naša osebne izkušnje ali izkušnje ljudi, ki jih poznamo. Morda se spomnite kake prijateljice, ki je imela probleme s spočetjem pa sta potem z možem odšla na eksotične otoke in nazaj so po čudežu prišli trije. Takoj predlagate, da naj z možem vzameva dopust, odpotujeva v trope, se sprostiva in ni vrag, da ne bo uspelo. Lepo, vendar nama ne bo pomagalo ležanje na Mauriciusu, če imam uničene jajcevode ali pa je spermijev premalo ali jih celo ni. Ne samo, da nasveta ne moremo upoštevati, še vznemirijo nas, saj nas s podobnimi nasveti bombardirajo na vsakem koraku.

Pomislite, kako naporno je poslušati o drugih parih, ki so čudežno zanosili takrat, ko so se nehali truditi, ko so opustili medicino in se sprostili. Za nas ljubiti se in delati otroka nima veliko skupnega. Ne morete si predstavljati, kako težko je za nas vsak mesec doživeti razočaranje, da tudi tokrat ni uspelo. To je pravi cirkus čustev, ki jih preživljamo mesec za mesecem, leto za letom … Vaš nasvet pa je bil poskus, da iz resnega problema naredite »mačji kašelj«. Z minimaliziranjem problema ste tudi minimalizirali naša čustva. Normalno, da smo jezne, ker naša čustva tako na lahko vzamete. Razumite, konkretno nam žal ne morete pomagati, lahko pa nas razumete in podpirate.

Kaj vse lahko naredite za nas … Podpirajte nas. Ne kritizirajte nekaj kar smo ali pa nismo nardile. Recite nam npr: »Rad/a te imam in po tem pismu razumem, kako težko ti je. Rad/a bi pomagal7a in hudo mi je, ker moraš dati to čez. Tu sem, da poslušam, če želiš govoriti in jokam s teboj, ko ti bo hudo. Tu sem, da te spravim v dobro voljo, ko ne boš videla izhoda. Lahko mi zaupaš, ne bom te obsojal/a in ne bom ti dajal/a nasvetov, ker si ne predstavljam, kaj doživljaš. Samo poslušal/a te bom in objel/a.«

Najpomembnejše je, da razumete, da smo vznemirjene in zaskrbljene. Ne zatiskajte si oči pred čustvi in ne podcenjujete naših izkušenj. Ne govorite nam o izkušnjah drugih, ker nas to še bolj razžalosti. Ne se pretvarjat, da bo vse super. Ne prodajajte nam fraz, da »nam je tako pač usojeno« Ker če je tako, čemu sploh potrebujemo medicino. Vaša zmožnost, da nas le poslušate ima neverjetno moč in vpliv na nas in je najboljše zdravilo proti stresu. Pomaga. Me, ki se borimo z neplodnostjo se včasih počutimo izolirane in osamljene.

Težavne situacije

Tako kot ima slep človek problem znajti se v neznanem prostoru, je tudi za nas vsakodnevno življenje polno preizkušenj. Preizkušenj, ki jih par z otrokom nima. Vsak dan nas sto in ena stvar spomni na tisto, ker morda nikoli ne bomo doživele, imele.

Gremo na obisk, prijateljica pove veselo novico, da je noseča, obiščemo taščo in zalotimo svakinjo, ki doji svojega malega, otroci na vsakem koraku, sodelavka veselo razlaga, katere nov besede je osvojila njena 14-mesečnica …

Še posebej naporni so prazniki. Predstavljajo nam čas, ki mineva. Spomnimo se zaobljub zadnjega rojstnega dne, božiča, novega leta – Prihodnje leto ob tem času bom mamica. Pa še vedno nisem.

Najpreprostejša aktivnost, kot je npr. sprehod po mestu, je poln izzivov. Gledamo mlade mamice, ki porivajo svoje vozičke, na vsakem koraku nasmejana nosečnica … Zakaj to nisem jaz? Zakaj si jaz tega ne zaslužim? Kaj je z menoj narobe? Zakaj sem tako kaznovana?

Tudi časopisa ne moremo odpreti, ne da ni na prvih straneh vesela in zdrava nosečnica, ki reklamira nek proizvod za sladke, male dojenčke.

Na vsaki zabavi, poroki, obletnici mature poslušamo: »Kaj pa vidva čakata?«

Verjemite, vsakič bi najraje kričeče pobegnile, vendar ne moremo.

Če pa že začnemo v dobri veri, da nas boste potem pustili na miru z neumnimi vprašanji, razlagati, v čem je problem, že takoj začnejo vsi z dobronamernimi nasveti o sproščanju ipd. Tisto, česar nočemo slišati.

Sovražim, ko mi rečejo: »Eh, zavidam ti. Imaš svobodo in ponoči te ne zbuja jok in previjanje«

V takem primeru bi si najraje populila vse lase in začela kričati na vse grlo.

Pa kaj res mislite, da se ne trudiva sprostiti? Da si ne želiva, da bo »prej ali slej«? Da si ne želimo okusiti sreče rojstva? Da se ne bi odrekla svobodi za malega kobacajčka? Da ne razmišljava o posvojitvi?

Prosimo, zaradi vsega, kar preživljamo, imejte razumevanje. Pazljivo izbirajte besede. Včasih bomo depresivne, včasih jezne, včasih objokane, včasih tudi zavistne. Tudi psihično izčrpane ali pa čustveno prazne. Včasih preplašene. Ne vemo, če bomo kdaj rešile naš problem, če nam bo nekega dne uspelo. Morda prej, morda kasneje. Edino to vemo, da moram poskušati, se trudit in upati. Samo to nas drži pokonci. Ne vemo, zakaj smo izbrane za vojakinje te bitke, vemo pa, da se moramo boriti naprej.

Torej, podajte nam roko. Podporo. Razumevanje. Poslušajte nas. Vsaj do takrat, dokler ne bomo tudi same MAME.

 

 

Pismo, ki ga je napisal strokovnjaki in naj bi pomagal prijateljem in družini para (predvsem je namenjeno ženski), ki se bori z neplodnostjo!

 

Sicer pa mi status “slamnate vdove” ne odgovoraja. Pogrešam te, medvedek moj!

… storili nekaj dobrega. Kaj če bi si namesto novih sandalčkov, Guccijeve torbice ali pa celo nepotrebne večerjice privoščili nekaj drugačnega. Nekaj posebnega. Nasmeh na ustnicah, solzico sreče v očeh - http://www2.worldvision.ca/gifts/app?service=page/Home

Pa če to niso najlepša darila, ker sem jih kdaj videla.

Končala sem že drugi krog drogiranja s hormončki, IUI je tudi že za mano. Pred mano pa dolgih 14 dni čakanja.

Moje misli so na nek način paraliziane, otopele. Nočem, ne morem, ne pustim črnim mislim, da pridejo na plano. Neplodnost sem za nekaj časa uspela skriti v nek temen kotiček mojih možganov. Ne, ne pustim se ji.

Ne vem, kaj sledi. Ne vem, koliko časa se bom lahko uspešno skrivala pred njo. Kdaj me bo znova prehitela in porazila. Vem, da me bo, do takrat pa se bom obnašala kot zmagovalka.

Neplodnost, danes nimam časa zate.