Afroditin kotiček

Hormočki, ki jih jemljem za stimulacijo “big O”, pa O ni orgazem, so povzročili, da sem kar naprej v hladilnilniku, razpoloženja nihajo … en čas sem vsa podivjana, nato zoprna, nemirna pa spet vsa radoživa in polna energije …  Hvala za potrpežljivost

Drugače sem pa mislila napisat malce o izgubi intime. Jutri imam že tretji ultrazvok ta teden, kar pomeni, da moram že tretjič ta teden kazati svoj najintimnejši del popolnim neznancem. Postopek je tak, da iz čakalnice vstopiš direkt v kabino (ki je nekakšna vmesna baza med ordinacijo in čakalnico), kjer odložiš oblačila, počakaš, da se sestra zadere “Naprej!” in potem “spodaj brez” vstopiš v ordinacijo. No, danes pa me je tam pričakalo presenečenje v obliki študentov medicine. Saj vem, teorija ni dovolj in nekje se morajo naučiti. Vendar že tako je vse skupaj stresno, potem pa še kup preplašenih oči gleda v tvoje mednožje in nato v monitor in šteje jajčeca.  Veliko bolj vesela bom, če jih naslednjič srečam pri okulistu, dermatologu ali pa še raje na pediatriji.

 Eh, jutri je nov dan, nov UZ, novo štetje jajčec in najbrž nov kup preplašenih oči.

Tako. Danes sem šla nekam, kjer nisem bila še nikoli. Storila sem nekaj, kar nisem storila še nikoli.

Nisem vernica, ne verjamem v boga, alaha ali podobno nadbitje. Nisem bila vzgojena v veri in cerkve občudujem le od zunaj. Danes pa sem vzela dežnik, en evro in se odpravila. Do najbližje cerkve. Poiskala sem vrata (upala, da so prava, ker cerkve imajo res veliko vrat - to sem šele zdaj opazila) in vstopila. Nikogar ni bilo notri. Sama. Presenetila sta me mir in tišina. Evro sem dala v neko škatlico in prižgala svečko. Za vse, ki jih ni več in ki jih pogrešam.

Vsedla sem se v najbližjo klop in se pomenila z N. Povedala sem mu, da sva storila vse, ker se da storiti. Trudiva se po najboljših močeh. Nisva popolna, nihče ni. Si pa zasluživa malega nagajivčka, ki nama ponoči ne bo dal spati, čez dan pa ne dremati. Zasluživa si nekoga, da nama reče mamica in oči. Dobra starša bova. Premoreva veliko ljubezni, spoštovanja, zaupanja, veselja in smeha.

Tako, zdaj pa naj N. razmisli o vsem skupaj in če ima vsaj malce srca bo na tipkovnici pritisnil na gumbek Insert  …

Ko sem zapuščala cerkev pa me je za slovo presenetil zvonik. Enkrat je pozvonilo. Najbrž zato, ker je bila ura četrt čez, vendar me je vseeno močno prestrašilo.

N. naj bi bil nekaj višjega, nerazumljivega. Moj najdražji pravi, da je N. programer, ki sedi nekje za superračunalnikom in vleče vse niti. Igra z nami igrico. Namenoma ne pišem Njim, ker po vsej verjetnosti ni On, ampak Ona.

Za ta zapis in ta »izlet« pa se zahvaljujem Pi.Romanu.  Hvala.

Seks Blazina pod ritjo Merjenje bazalne temperature Branje knjig o “kako imeti otroka” Jokanje, moledovanje, molitev … Vprašanja v smislu “Kdaj pa vidva mislita imeti otroka?” Hormonske stimulacije Vitamini, minerali, čaji … Pestovanje drugih otrok Sprostitev

Ima kdo še kakšen predlog?

Tole je bolj za hec. Pomagala bo medicina. Zato jo pa imamo. Te vikend pa pričakujem, da bodo moji folikli ali pa vsaj en folikelček, lepo rasli in pridobivali “na teži” in da bodo v kratkem lepo sprejeli njegove plavalčke. Ja.

… je klomifen (prav nobene spodobne slike nisem našla na spletu)

… vsak dan po večerji dve tabletki. V ponedeljek pa gremo preveriti, kako sem nanj “reagirala”. Stranski učinki? Najbrž jih je cel kup, vendar razen slabšega vida in povečanega apetita nisem opazila nič hujšega.

Naslednji teden najbrž sledi že …

Hmmm, nič kaj preveč romantično ni tole “delanje” otroka, a ne?

Nekaj vam povem, dragi moji prijatelji. Upanje je nevarna stvar. Lahko te pripelje do stanja blaznosti.  

Po eni strani je fajn, da imam upanje. Po drugi pa ….

Morda bi bilo lažje, če bi vse skupaj odmislila. Pa ne gre. Na živce mi gre.  

Približuje se D-dan, približuje se začetek najinega prvega postopka oploditve z biomedicinsko pomočjo, moje upanje pa narašča. Ne glede na to, koliko časa se že trudiva, koliko padcev je že bilo, koliko izgubljenih bitk … upanje znova vzdiguje svojo glavo. Višje dvigne svojo glavo, bolj boli padec in neuspeh.  Morda pa nama le uspe ta mesec …morda pa je končno prišel najin čas …morda pa se uvrstiva v statistiko 10 odstotkov uspešnih postopkov inseminacije …morda … 

“Upanje je dober zajtrk, toda slaba večerja. ” Francis Bacon

Danes ne pišem o neplodnosti. Danes pišem o grozotah sveta. Zaradi lakote vsakih pet sekund umre en otrok. Lačne oči. Prestrašene oči. Grozljivo.

Tud nasmejat se znamo na svoj račun:

Vedno bolj sem presenečena, ko pomislim, kako malo sem preden sva se določila za otroka, vedela o svojem telesu. Zdi se mi, da sem zadnjih 10 let pred tem preživela ne da bi sploh vedela, kdaj ovuliram ali pa celo, kdaj moram dobiti menstruacijo.

Danes, predvsem po zaslugi interneta, se zavedam vsakega špikanja, ovulacije, sluzi, poskoka temperature  in še česa v svojih jajčnikih, maternici ter tudi natančno vem, kaj to pomeni. Včasih sem mislila, da vem vse o nosečnosti, predvsem tu mislim preprečevanje nosečnosti. 

Čudežna formula je bila: JAZ + SEKSI FANT + SREDINA CIKLUSA = DOJENČEK 

Danes je vse skupaj postala prava znanost. Moje jutro se začne tako, da prva stvar, ki jo naredim po tem, ko ugasnem budilko, zagrabim termometer in si izmerim temperaturo - bazalna temperatura, ki jo potem lepo vnesem v posebno tabelico. Ko dobim rdečo nadlogo, ki se je poskušam že več kot 2 leti in pol znebiti, začnem s hormonsko terapijo. Za začetek samo s tabletki. Torej, moje jutro se bo začelo s termometrom v ustih , nadaljevalo s hormončki in za večerjo znova hormončki.  Potem je potrebno spremljati tudi sluz … bljak. Ja, sluz v nožnici tudi napoveduje ovulacijo. 

Hmmmm, kaj pa sproščenost? Kaj pa neobremenjen seks? Ne, tudi tega ne bo. Pred inseminacijo morava biti namreč vzdržna, da bo na zalogi čim več “plavalčkov”.   

 In potem lahko pričakujem še, da bodo hormončki tud name vplivali na tak ali drugačen način. Po vsem tem si lahko predstavljate, koliko napora je potrebnega, da je najin seks res le izkazovanje ljubezni in nič drugega. Da zraven ne razmišljam o položaju, ki bi bil najbolj primeren, da bi čim več spermijev prišlo v moje kanale in se srečalo z jajčecem. Da ne razmišljam, ali je moja sluz gostoljubna za spermije ali ne. Da po seksu ne razmišljam, katere blazine in odeje naj si stlačim pod rit, da bo poza čim bolj naklonjena spermijem. Da ne ležim kot bebec z nogami v luft in delam svečo. Da ne tiščim vode v mehurju, da ne bo vse spermije odplaknilo v školjko. Da se ne tuširam z vročo vodo in ne uporabljam priljubljenega dišečega mila, ki spet uničuje spermije. Pa še kaj je treba paziti …To vse so napotki, ki jih punce najdemo na internetu (seveda poleg vseh ostalih akupunktur, refleksnih masaž stopal, polaganja gline na rodila, pitja raznih zelo zanič čajev …) in naj bi pripomogli k zanositvi.   Pa četudi vse in še več upoštevamo več kot 100 procentno, ne bo nič drugače. Vsak mesec je še vedno na koledarčku rdeča packa, ki označuje začetek novega ciklusa.

O najini neplodnosti se lahko odprto pogovarjam. Ni malo ljudi, ki vejo za najin problem.  Moji starši, njegovi starši, tete in strici, bratranci in sestrične, večina najinih prijateljev … in z vsemi se odkrito pogovarjam o tem.  Večino zanima predvsem, kako poteka postopek in potem jim (nekaterim tudi po večkrat) razlagam o operacijah, hormonskih stimulacijah, spermiogramih, punkcijah  ipd.  

Edini, ki ve za najin problem od vsega začetka pa vendar še nikoli nisva o tem spregovorila besede, je moj oči. Do včeraj.  Včeraj pa me je dopoldne poklical v službo in sam od sebe začel govoriti o prvem poskusu, ki je pred nama konec meseca. Zaželel mi je srečo in rekel, naj za nekaj časa dava na stran vse probleme in stresne situacije, ki itak prežijo na vsakem koraku in se posvetiva »projektu dojenček«, ker to je najpomembnejši projekt v najinem življenju. 

Hvala, oči.  

Vem, kako težko mu je bilo spraviti te besede z jezika. Vem, da vse ve, vem, kaj čuti, vem, da tudi njega boli in trpi, vem, kako zelo si želi postati dedek. Vem pa tudi, da veliko lažje pokaže kot pove.

Pa smo spet tukaj … 

Po črnih dnevih, zadnjem neuspehu prejšnji teden, če na hitro izračunam je bilo vsaj okoli 40 neuspešnih poskusov-ciklusov, sem poskusila narediti vse, da bi vsaj za nekaj časa odklopila vse, kar je povezano s projektom »dojenček«. 

Lažje reči kot storiti, vendar vonj po borovcih, neskončna modrina morja, sprehodi ob obali in namakanje nogic v sicer še nekoliko mrzli vodi in ostale morske vragolije so naredili svoje. Razen jutranjega merjenja bazalne temperature (seveda, če le nisem pozabila), sem vse skupaj odmislila in se posvetila izključno ljubezni in uživanju. Pogled na zaobljene trebuščke veselih nosečnic, mali pikci v vozičkih in poredni nasmeški malih možicev, ki so se pravkar naučili prvih korakov, me niso prizadeli in vrgli iz tira. Nekako sem se prepričala, da se bom čez leto ali še prej ozrla nazaj, prebrala kak star zapis na svojem blogu, pobožala svoj zaobljen trebušček in se nasmehnila. Torej, spet sem na konju … 

Pa še nekaj stvari, ki jih nameravam v kratkem nabaviti