Mar 29 2007
Neplodnost – kje najbolj boli?
Imate otroke? Jih še nimate? Poskušajte se spomniti, če ste, preden ste začeli načrtovati družino, sploh kdaj pomislili o svoji plodnosti, ste kdaj pomislili, kaj bi naredili, če ne bi mogli imeti otrok.
Za sebe lahko rečem, da nisem nikoli niti pomislila, da ne bi mogla imeti otrok. Veliko lažje se spominjam mesecev, ko sem nestrpno pričakovala menstruacijo, ko sem po večkrat na dan računala, ali že zamuja, ali sva se dovolj zaščitila, sva dovolj pazila v plodnih dnevih, ko sem vsakih pet minut letala na WC in preverjala, če je že »prišla«.
Na kraj pameti mi ni prišlo, da nekoč, ko si bom zaželela otrok, to ne bo mogoče. Ko si bova oba želela. Imeti otroka ja pa ja neka osnovna pravica vsakega človeka, ki se nam zdi samoumevna. Vendar na žalost ni tako. Vsak šesti par v Sloveniji ve, da ni tako.
Plodnost kot sintagma moči in nesmrtnosti, smisel življenja, neprestanega obnavljanja, večnost, dokaz ljubezni … Pri moških se pogosto enači z impotenco, pri ženskah pa z življenjskim uspehom. Po vsem napisanem je jasno, da ko par ugotovi, da ima težave pri spočetju, to sproži val različnih emocij, stresa ipd. par se sooči z veliko krizo v zvezi, ima emocionalne kot tudi fizične težave.
Par se v boju za otroka tako sooči z veliko težavami: najprej se je potrebno sprijazniti z neplodnostjo, nato par čakajo številne preiskave (večina jih je zelo neprijetnih – po eni strani so boleče, po drugi strani pa - nasvidenje intimnost), začetek postopka in sam postopek oploditve z biomedicinsko pomočjo je zelo stresen in fizično naporen, nato sledi mučno 14-dnevno čakanje in upanje, da je uspelo, pogosto pa vsemu temu sledi razočaranje ob neuspešnem postopku (odstotek uspešnosti je okoli 30%).
Čeprav neplodnost ni smrtno nevarna pa se žalost, depresije in ostala čustvena stanja s katerimi se sooči neplodni par lahko primerjajo s tistimi, ki so zboleli za neozdravljivimi boleznimi.
Posamezniki se s tem soočijo različno, nekateri bolj, drugi manj uspešno. Nekateri si problem zanikajo, drugi, redkejši, o tem razpravljajo z vsakim in povsod. Nekateri pari pa žal nikoli ne prebrodijo krize. K sreči večino parov problem še bolj poveže in jih naredi močnejše.
Pomembno je, da se s tem soočimo, si priznamo, da se par pogovarja o tem in skupaj vztraja na poti. Veliko nam pomeni podpora in zato so toliko bolj dobrodošli razni spletni forumi, kjer nas posamezniki in predvsem posameznice (večinoma sodelujejo le dekleta) spodbujajo, ko nam zmanjka moči, nas razumejo, ko nas nihče drug ne, poslušajo, ko želimo le govoriti, tolažijo, ko ne vidimo naprej …
In če je še kdo, ki teh forumov ni našel … Neplodnost.info Med.over.net Mama Ringaraja
Neplodnosti se tudi sam bojim, ob vseh teh statistikah in podatkih, s katerimi nas filajo. Nekje sem bral da imamo moški v spermi 75% manj semenčec kot ne vem, 20, 30 let nazaj? ali je pač bilo 50. enivej, ZASKRBLJUJOČE.
Obenem se mi zdi film Children of Men blazno preroški.
In upam da ti nekoč uspe imeti otroka, kljub vsemu.
Ravno danes pišem o splavu. Si že slišala za čaj smrdljivčka proti neplodnosti?
Me, ki imamo probleme s plodnostjo, poznamo najbrž vsa zdravila, čaje, vitamine in minerale, ki bi lahko pripomogli, vendar za nekatere primere žal ne pomaga nič drugega kot oploditev z biomedicinsko pomočjo.
Sicer bom pa kdaj pisala tudi o teh zadevah.
Kaj naj rečem, veliko nas ima te težave, tudi midva z možem eden takšnih parov in na žalost je vse kar je zgoraj napisano resnično. Res so bili lepi časi, ko sva vsak mesec čakala na “teto”, ko je kakšen dan zamudila sva že odhitela v lekarno po test, Sedaj ko pa veva rezultat, pa tega ni več. Ostala je samo velika bolečina, žalost, razočaranje. Vem, da je še možnost (30%)z pomočjo medicine, vendar ko prestaneš prvi, nato drugi, pa tretji in četrti neuspeli postopek, počasi začneš izgubljati upanje. Pa vse te nosečnice in mlade mamice okrog nas (jim iz srca privoščim), kako težko je gledati, ne da bi pomislil na to, da ti pa verjetno nikoli ne boš slišal besede mami al pa ati od drobnega bitjeca,… Vseeno pa ostaja še neko majho upanje, mogoče bo pa vloga za posvojitev kmalu rešena.
Tudi midva sva pred kratkim dobila oznako NEPLODNA. Upava na mali čudež s pomočjo medicine.
Ampak res, ko še nisi pripravljen na otroka, te skrbi le to: da ja ne bomo noseči. Malokdo se pa tudi vpraša, ali bomo sploh lahko imeli otroka. Pa še vse višja je ta stopnja neplodnosti kot pred leti. V svojem poklicu (med. sestra) se srečujem z različnimi ljudmi in njihovim zgodbam, pa se na koncu zamislim, da le ni vse niti v karieri, denarju, “najprej štalca pol pa kravca”, itd. Na koncu šteje le tvoje zdravje, počutje in osebna sreča. Upam, da se vam bo uresničila želja dobiti otroka, četudi s posvojitvijo, ki je tudi zelo dobrodošla za otroke.
Lep pozdrav
Vsekakor je dogodek kot je rojstvo paru, ki si to neizmerno želi, vrhunec skupne sreče, ki tvori družino. V vašem društvu že vrsto let spremljam zelo aktivno gospo Mojco Pirnat.Sem brala da je gospa zelo zagnana med ministrstvom,bolnišnico in zavodom za zdr.zav.Marsikdaj je s svojimi vprašanji sogovorniku (nadležna)in prav je tako.Želim vam uspešen boj za svoje pravice in srečo.
draga Afrodita, rada berem tvoj blog. lep pozdravček od Zarje, kmalu 3. IVF-ICSI
Pozdravljena Afrodita! Naj dodam še en črn scenarij. Najprej si ne želiš otrok, niso visoko na lestvici prioritet in ti je grozno, da te vsi sprašujejo, kdaj, zakaj itd. Pač še ni tvoj čas. Potem se nekaj premakne in začneš razmišljati, kako bi lahko bilo zanimivo imeti otroke. In poskusiš. In nič, saj ni še panike. In tvoja najboljša prijateljica zanosi in spremljaš njeno nosečnost od pluska dalje. Vse veš in ničesar ne čutiš. In dete se rodi, njen najlepši dan, ti pa ne nehaš jokati. Sveže slike iz porodnišnice, čudovit novorojenček, tebi pa je slabo. In razmišljaš, saj si sama kriva, saj si otrok nisi želela pri dvajsetih, nisi niti razmišljala o njih. Nič. Zdaj pa imaš NIČ. Prav ti je . . .
Poleg vsega kar se ti dogaja v teh trnutkih ko ne gre i ne gre ko si na koncu z živci se mi zdi najbolj boleče da država ozirtoma zavarovalnica odobri samo 4 postopke (IVF).poleg vsega pa dej še za vse zberi denar za nov postopek ko se moraš odreči še tistemu zadnjemu lepemu da zbereš denar. KMALU 8.IVF-ICSI
Ja, neplodni pari, ponavadi ko posvojijo otroka, ker po desetih ali petnajstih letih obupajo, tudi potem še zanosijo… Pač potem, ko napetosti nekoliko popustijo.(nisem preveč natančen v besedovanju). Upanje je tako ali drugače, sestavni del življenja. Pri vsem tem napredku medicine pa sploh. Ampak je lepše, “če ga Bog da”.
Se strinjam, da je lepše če “ga bog da”, kot praviš. Če pa ti že v začetku zdravljenja podvedo, da možnosti za zanositev nimaš ravno veliko, pol ti je tudi otrok, ki ga posvojiš “božji dar”, verjemi.
Vsi otroci so dar, niso sami po sebi umevni in so vsak zase posebni in nenadomestljivi, pa ni važno kako pridejo na svet!Važno je da pridejo in da jim nudimo ljubezen!Je pa hudo, ko pokuriš “šenkane”, plačane postopke, saj so cene zdravil in uslug klinik visoke, mi pa se moramo odreč marsikateri stvari da pridemo do denarja in si “kupimo” vsaj upanje na uspeh! Upam, da bova nekoč lahko nudila najino neizmerno ljubezen čisto posebnemu otročku, ki naju bo klical mama in ata.
Komentar Koki je verjetno komentar še marsikoga(kot bi brala moje besede). Že dolgo tega, kar sem se srečala z neplodnostjo in se z njo nikoli sprijaznila. Poskusila vse, še goro bi prej premaknila… a nič. Hotela sem biti mama. In tudi sem. Čudovitemu fantku. Če nekaj hočemo, tudi dosežemo, tako ali drugače. Ko sedaj gledam na leta, ko sem se soočala z neplodnostjo, me kar zmrazi, in ko vidim druge okoli sebe s to težavo, vem, kako jim je. Nihče ti ne more veliko pomagati, razen malo medicina(jaz sem še nad njo obupala), ki pa postaja vedno bolj nedostopna.
Tudi midva nikoli nisva pomislila, da bova imela težave pri spočetju otrok.
Diagnoza neplodnost je bila zato velik šok! Čeprav so od takrat minila že štiri leta, nama še vedno ni uspelo zanositi.
Boli naju … tam, kjer nihče ne vidi: v duši.
In ne preostane nama drugo, kot da čakava, da bova na vrsti za OBMP. Eno leto …
Strinjam se s Kristy: Najbolj ti je težko v duši. Pa ne da bi bil to cilj okoli katerega bi se vrtelo vso najino življenje, vendar boli. Zelo boli.
Tudi midva sva postala nov par z oznako neplodnost. Pred približno štirimi leti, le dva meseca po poroki. Morda se sploh nisva zavedala, kaj naju čaka. Ogromno sem prejokala, nisem si mogla zamisliti življenja brez otrok. Potem sem živela samo še za postopke. Prvi in drugi povsem neuspešna. V tretjem poskusu sem zanosila. Nepopisna sreča … Tisti dan, ko bi morala videti bitje srčka, sem imela ponoči spontani splav. Porušilo se je vse. Bila sva spet na začetku, zafrustrirana in razočarana. A sva le 14 dni po splavu doživela nov blagoslov. Morda je bilo naključje, čudež, vsekakor tisto, o čemer sva na tihem že prej premišljevala. Izvedela sva, da lahko po individualni poti posvojiva otroka. V mesecu in pol sva dala čez ogromno specialistov, zbirala sva dokumentacijo in po 6 mesecih pripeljala domov otroka. Zlato malo bitje, ki naju osrečuje, ki naju polni z energijo, ki ji poklanjavo prav vso ljubezen, ki jo premoreva.
Zdaj sem v četrtek postopku. Jutri grem na embriotransfer. Morda dobimo bratca ali sestrico. Upamo, vendar nam je lažje. Vem, da so z zakonom sprejeli tudi peti in šesti postopek, ki se bo začel, ko bo zavoravalnica dala denar. Morda bomo poskušali še enkrat, če spet ne bo uspelo, morda pa bomo šli še v eno posvojitev …
Držim pesti za vse vas. Upanje umre zadnje. Vem, kako se počutite, vem, kako boli, vem, kako se počutite. Še nedavno sem bila na vašem mestu in v vaši koži. in kdor ni dal tega skozi, ne more čutiti, ne zna potolažiti, ne razume hrepenenja …
narava-bog-univerzum je imela tehtne razloge, da nekdo ne more imeti otrok, zakaj bi potem razvijali medicinske postopke.
Seveda. Ti že veš. Tvoj bog je imel najbrž tudi tehten razlog, zakaj tebi ni naklonil pameti. Bo že prav tako.
Uspelo nama je v četrtem postopku. Noseča sem tri mesece in upam, da bo vse ok. Še vedno ne morem verjeti, da se je nekako posrečilo. Samo upam, draga Afrodita, da se bodo tudi tebi kmalu uresničile sanje. Vsakemu, ki gre skozi to, privoščim vse lepo in si želim samo to, da mu uspe. Matej, res nimaš pojma, kaj pomeni dejstvo, da ne moreš imeti otrok. Ne veš, kaj pomeni sedeti v čakalnici za neplodnost z drugimi dvajsetemi pari, ne veš, kaj pomeni dobivati mesec dni hormonske injekcije, ne veš, kako potem 14 dni trepetaš za tisti plusek v testu za ugotavljanje nosečnosti … Ne veš, kaj pomeni hrepeneti in si neizmerno želeti … Zato je bolje, da ne nakladaš o bogu in naravi …
LP
Nekaj pa le vem, vem kaj pomeni trpeti in vem kaj pomeni živeti, jaz sem se odločil za slednje. lp M
Tudi mi živimo. Vendar upanje ne umre in trpljenje ne izgine. Živimo z bolečino. Zase lahko rečem samo to, da sem živela tako ali drugače, a me je na trenutke zlomilo. Zdaj sem srečna in hvaležna, da sem mamica čudoviti deklici in da bom morda (če bo vse ok) tudi fantku. Kdor ne ve, kaj se zgodi, ko ti povedo, da si neploden, ne ve, kaj to pomeni. Midva sva se tisti dan brezciljno vozila, v šoku, bolečini, nerazumevanju …
Življenje je taksno kakrsno se nam samo ponudi, v nas je ali ga sprejmemo ali ga zelimo spreminjati na vse pretege se trudimo, da bi spremenili tisto kar smo izvedeli, v tem primeru neplodnost, sele takrat ko smo si zeleli otroka, oziroma ko smo si zeleli na vse pretege da bi imeli otroka, svojega lastnega, svojega krvnega naslednika…, zanima me kaj bi se zgodilo v casu medicinskega nenapredka, v casu pred se ne toliko nazaj, ali bi ljubezen pokazala sočutje ali jezo do sebe, do drugega, do partnerja, mislim oziroma sem mnenja, da kakrsnokoli poseganje v bozje zakone z medicinskim napredkom in genetiko ne uposteva osnovnega zakona narave, nedotakljivosti boga samega, potem se dogajajo nesrece in opozorila in itd…, ker dusa se najprej poveze z bogom-univerzumom takrat kadar nastopi bolezen oziroma je trpljenje najvecje.
In kaj, če ne verjameš v boga oz. v božje zakone?! S čim se takrat poveže duša?
Mnogo otrok se je rodilo z medicinsko pomočjo. Nekaj jih poznam tudi sama. Je to proti bogu, da so prišli na svet na tak način?! Včasih so neplodnost ali t.i. jalovost obsojali - največkrat je bila kriva ženska. Danes je to problem današnjega sveta, morda tudi načina življenja. Mar ni problem, da je danes vsak peti par neploden’! Mar ni tak podatek zelo zaskrbljujoč?! Sama sem posvojila otroka, ker sem si želela otroka in nisem raqzmišljala o “krvnem” nasledniku. Tudi mi ni žal, da danes v meni raste otrok, da so k njegovemu spočetju pomagali zdravniki.
Imam pa eno vprašanje za vas: ste bili kdaj na mojem ali Afroditinem mestu? Če ste bili, kaj ste storili; če niste bili velja isto vprašanje.
LP
pozdrav, nisem bil v tem polozaju, ker nisem zenska. lahko odgovorim kot oseba katera je prezivela izkusnjo z osebo katera je ravno tako imela te tezave. na kratko receno, tezko je reci ne medicinski pomoci, ce je na voljo, ampak najtezje pri tem pa je, da takrat ko reces ne medicinski pomoci si ogromno pridobil na lastni integriteti in na samopodobi. zato tudi, ce trenutno naravno to ni mogoce, potem ni receno, da to nebo mogoce v prihodnje, mogoce v naslednjem zivljenu, seveda je to odvisno od nas samih.
kaj je proti bogu ve bog sam, clovek o tem ne odloca, clovek odloca o lastni usodi, kot pravim, dejstvo je, da farmacija in medicina drzi ljudi na kolenih in jim daje tabletke takrat ko so tik pred tem, da se ulezejo, ce pa ze mogoce ustanejo, pa se pojavi nova bolezen katera jih zopet spravi na kolena kjer delijo “bonbone”, namesto da bi stopili v korak z samim sabo, z pokononcno hrbtenico, ne glede na to ali smo tik pred smrtjo ali pa obstaja moznost prezivetja, vsaj ves, da si se boril in da si umrl pogumno, kot pa da bi zivel kot strahopetec.
spostujem odlocitve posameznikov, ker le tako se lahko clovek normalno sporazumeva. lp M
Zanimivo razmišljanje. Moj mož bi imel marsikaj pripomniti na to.
Samo nekaj: zdi se, da ste intelektualec, vendar je v vaših odgovorih toliko pravopisnih napak, da ne vem, kam bi vas uvrstila.
Pa brez zamere.
LP
Še dobr, da ne verjamem v boga in nimam takšnih dilem. Zaupam in verjamem v medicino, še posebej na tem podoročju - zdravljenju neplodnosti. To je poseben svet, zdravniki, sestre, pacientke in pacienti in vsa ostala pomagala. Vsi imajo le en cilj - ustvariti življenje. Kapo dol pred njimi … bi rekel nek moder Slovenec.
S kaksnim namenom si clovek jemlje pravico ustvariti zivljenje? lp M
Najbrž narobe razumeš “ustvarjanje” življenja v “epruvetki”. Navsezadnje je zelo podobno naravnemu spočetju, le da pri umetni oploditvi poskušamo premostiti kakšno prepreko. Jajčece in semenčica se morata združiti tako pri naravni kot umetni oploditvi. Le mesto, kjer se to dogaja ni isto. Saj se ne ustvarjajo neki umetni robotki. Vse je isto. Vzamejo jajčece, vzamejo semenčice in jih dajo v “gojilnico”, ki posnema naravno okolje, kjer upamo, da se bodo med seboj oplodili in nam jih potem vrnejo. Isto je pri naravni oploditvi - jajčece in semenčica se srečata in se sparita ali pač ne.
Zdaj pa povej, kaj je s tem narobe? Kje je problem? Kaj je tu v nasprotju z bogom in vero? Res bi rada slišala to razlago.
Pa še to me zanima - si že kdaj obiskal zdravnika? Zobozdravnika? Si že kdaj vzel kakšno zdravilo?
sem ze obiskal, sem ze vzel tabletko, vendar imam do dolocenih zadev pac drugacne vrste predstavo in razumevanje. bolezen je simptom katerega medicina lajsa z uporabo tablet itd… v resnici je pa bolezen vzrok dolocene nepravilnosti v telesu, kaj ta vzrok je in kako ga pozdravit pa je tezko ugotovit, oziroma najlazje ugotovis sam, res je tudi da medicina in tako imenovana alternativna medicina, ki zame ni alternativna ne gresta najbolj z roko v roki in tle nastane problem, zame je alternativna medicina komplementarna uradni medicini in ne alternativa…
lp M
če imaš drugačno predstavo pa je morda čas, da se poučiš …
Sicer pa … na vprašanje mi nisi odgovoril. Najbrž ne znaš?
umetni oploditvi poskušamo premostiti kakšno prepreko..
pravis, da skusamo premostiti, kdo nam je dal to moc, da lahko posegamo v tako svete stvari kot so ustvarjanje novega zivljenja, sami smo si jo vzeli, iz kaksnega razloga, verjetno iz tega razloga, da smo srecni in zadovoljni s tem ko lahko imamo potem potomce, kateri nas razsveseljujejo in nas ucijo tisto, cesar sami nismo dojeli. ce na kratko napisem zakaj to pocnemo, verjetno iz tega razloga, da potrdimo svoj obstoj na zemlji, katerega drugace ne znamo potrdit kot s tem, da si na vse pretege zelimo otroka, imam obcutek, da je to materialna zadovoljitev. prav sedaj prebiram literaturo glede čaker, prva je zemeljska, tista osnovna materialna, druga je v povezavi s spolnostjo kar pomeni, da ce je zaprta oziroma nerazvita, dotok v visje cakre ni mogoc, in potem nastane problem–>materialna zadovoljitev in tako dalje…
preprosto zivljenje brez pricakovanj in zelja po ne vem cem goji ljubezen in z ljubeznijo pride uspeh in vse ostalo.
Matej le prebiraj literaturo, a žal to ni dovolj. Tudi sama sem že marsikaj prebrala, a v ničemer nisem našla svoje življenjske filozofije, tujih pa na tvojem mestu ne bi tako poceni prodajala. Nikoli ne tečem k zdravniku za kar si že bodi, dobro vem, da niso vsemogočni, a vseeno sem poiskala pomoč, ko sem se soočila z neplodnostjo. In prav sem storila, čeprav uspeha ni bilo. Nekaj sem storila zase. Zakaj bi se prepustila “usodi”? Jaz vanjo ne verjamem, zato sem sebe vedno sprejemala. Želja po otroku pa je vseeno bila. Ti temu praviš materialna zadovoljitev! Verjetno nimaš otroka, ker potem dvomim, da bi to tako poimenoval. Iskala sem možnosti in jo tudi našla (vem, da bi bilo bolj prav, če bi uporabljala dvojino, saj za to morata biti dva močna, enakomisleča in čuteča), posvojitev. Imava krasnega sinka in ko ga gledam, me strese ob misli, ko nekdo misli, da je otrok materialna zadovoljitev.
Vse tiste, ki to berete in se zdravite, tako ali drugače, le vztrajajte, morda vam bo uspelo, saj je že marsikomu. Poznam veliko otrok, za katere je “kriva” medicina. Predvsem gre tu za srečne starše in otroke.
vesel sem, ce slisim od cloveka, da je srecen in zadovoljen s svojim zivljenjem, pa ceprav se trenutno obnasa in deluje tako kot tisti trenutek najbolje ve in zna, vsaj zase ve, da cuti in da si zeli izpolnitev praznine, katera se vedno pojavi kadar se pocutis nesrecnega in nezadovoljenega, zato potem takem velikokrat zasledimo razne zapolnitve duše kot so recimo danasnje moderno zivljenje, razvoj sam po sebi vsaj zame ni sel nikamor, res je da danes drva ne odzagas na roke, ampak imas za to stroj in to je vsepovsod, mislim da je pomembnejse, ce bi se svet razvijal tudi na duhovnem in mentalnem nivoju, kar je tudi opazno, ampak v manjsi meri.
no toliko. clovek je zmotljiv, bog ni.
Tebi pa bog res veliko pomeni, ne?! Mislim, da tole ni tema zate, ker se ne trudiš razumeti. Hrepenenje po otroku ni nikakršna materialna zadovoljitev. Kako lahko razmišljaš v tej smeri, kako lahko “obsojaš” medicino, ki se trudi pomagati?!
anonimnez, odgovor sem ze podal. lp M
Pozdravljeni,
sem ena izmed tistih, ki se prav tako sooča z neplodnostjo (nepojasnjeno) in danes sem izvedela, da se moj dojenček ne razvija kot bi se moral in moram jutri na abortus. To je bil moj tretji ICSI in prvi ko sem znosila in se je vse skupaj slabo končalo. Ne bom obupala, ampak trenutno sem čisto na dnu.Bilo bi lepo, ko bi te naše bolnišnice nudile tudi kakšno psihološko podporo parom, ki se soočajo z neplodnostjo tako, da bi bilo vse lažje.
Sočustvujem s tabo. Tudi jaz sem v tretjem poskusu zanosila in imela ss. V četrtem je uspelo in sem zdaj v 7. mesecu. Upanje nikoli ne umre in to je edina opora v teh hudih trenutkih zate.
LP