Afroditin kotiček

… morda je nastopil čas za nov poskus …

… obožujem poletje, kratke majčke, krilca in seveda morje. Z morjem imava poseben odnos pa najsi bom ob, v, pod, nad njim …  

Obožujem morski veter. Njegov vonj. Njegovo božanje.  

Primeva se za roke in se sprehodiva ob morju, besede so odveč.  

Uf, težko bom dočakala najino naslednje srečanje. Komaj čakam, da se vrneva v nanjino “malo misto” …

… le za “njo” nimam časa. Na prvem mestu je trenutno plan C, ki je pogoj za plan B, šele temu pa sledi plan A  … ki je naslednji IVF … ki sledi enkrat jeseni.  

… sovražim obsedenost z neplodnostjo …

…sovražim  jezo …

… sovražim poglede usmiljenja …

… sovražim neumna in neumestna vprašanja …

… sovražim nemoč …

… sovražim zavist ….

… sovražim dejstvo, da se težko veselim prijateljičine nosečnosti …

… sovražim strah med postopkom …

… sovražim razočaranje po …

… sovražim injekcije …

… sovražim hormone …

… sovražim tudi upanje zaradi postopkov …

… sovražim pomanjkanje odgovorov …

… in nejasno prihodnost 

Sovražim tvoj obstoj in to, da si se vselila v najin dom. Sovražim te. 

Premagala te bom!

Najnini morulici sta se poslovili …

Jeseni poskusiva znova, vmes pa se bova imela fejst rada in upala na čudež.

Od ponedeljka sem v bistvu noseča, saj se (upam, da še vedno) nekje v meni skrivata dva zarodka.  I feel so pregnant today …

Od semih celic sta se po ICSI postopku žal le dve oplodili pa še te sta malce zamujale z rastjo, vendar so mi ju vseeno dali ”za domov” in … kdo ve, čudeži se dogajajo na vsakem koraku. Po pravici povedano prav veliko upanja nimam, je pa to najbrž res samo samoobrambni mehanizem pred prevelikim razočaranjem.  

Prav veliko ne mirujem, ker se mi zdi, da si bom bolj škodila, če se za te tri dni po transferju uležem pred TV. Vseeno pa ne pretiravam, saj se še kar čutijo krči v jajčnikih, najbrž rabijo več časa, da se spravijo na običajno velikost. Pa še ta utrogestan moram jemati oz. si ga “nekam” dajati. Nikoli konca hormonov.

Živčki so seveda še vsi na mestu in za zdaj lepo pozabljam in se zamotim z drugimi stvarmi. Bomo videli čez 10 dni, če bom še tako pametna 

Dan D naj bi bil okoli 8. aprila … do takrat je pa še dolgaaaaaaaaaaaaaaa pot.

Evo, še en fejst vic … na naš račun seveda  Se znamo kar fejst šalit na svoj račun.

An older couple who is having difficulty conceiving visits the fertility center. As usual, the doctor advises that they should first check the husband’s sperm. The husband is given a jar and told to bring back a sample. The next day he returns to the doctor’s office with an empty jar.

“What happened?” says the doc.

“Well,” the man starts, “I asked my wife for help. She tried with her right hand, then her left — nothing. Then she tried her mouth, first with the teeth in, then with the teeth out, still nothing. We even called in Arlene, the lady next door, but still nothing.”

The doctor blurts out, “You asked your neighbor?”

“Yep. No matter what we tried, we couldn’t get that damn jar open.”

Prijateljica me opominja, da zanemarjam blog. Res je, poskušam te dneve odmisliti vse skupaj, ker sedaj ni nič več v mojih rokah, ampka v rokah biologov in ostalih čudodelcev na kliniki. 

Spunktirali so sedem celic in močno upam, da se vsaj ena oplodi in me v ponedeljek pričaka, da ni bil ves trud preteklega meseca zaman. Da mi da upanje, da se splača poskušati pa četudi ne uspe v prvo.

Punkcija ni bila nič strašnega, če po pravici povem, je bila še najbolj boleča injekcija ketonala v rit. Seveda pa sem imela srečo, saj je bil na delu majster dr. Vogler, za katerega še sestre pravijo, če bi morale na punkcijo, da bi želele, da to opravi on. Izjemo prijazen in zabaven gospod. Fantastično je gledati na monitorju male črne pikice, v katerih se skrivajo celice in potem dolgo iglo, ki jih posrka. Ko sem to gledala, sem bila navdušena. Navdušena nad znanostjo in medicino, ker to, kar počnejo oni, je pravi čudež. Oni ustvarjajo življenje in moje osebno mnenje (pač tu ne morem biti najbolj objektivna) je, da je ta veja medicine pravi čudež. Težko opišem občutke, ko gledaš, kako rastejo celice, se razvijajo, kako jih punktirajo in poskušajo iz njih ustvariti novo življenje. Noro. Večina ljudi ne pozna teh postopkov in upam, da jih bo čedalje manj, ki se bodo morali ukvarjati s tem, čeprav statistika žal kaže drugače. Vendar, verjemite mi na besedo, vsak otrok, ki nastane s pomočjo njihovih rok, je pravi čudež. In k sreči po naših tleh kobaca že na stotine teh mali čudežov. Upam, da bo tudi v najinem domu kmalu kak IVF-ovček jokaril in nama obogatil življenje.

Punkcija.