… obožujem poletje, kratke majčke, krilca in seveda morje. Z morjem imava poseben odnos pa najsi bom ob, v, pod, nad njim …  

Obožujem morski veter. Njegov vonj. Njegovo božanje.  

Primeva se za roke in se sprehodiva ob morju, besede so odveč.  

Uf, težko bom dočakala najino naslednje srečanje. Komaj čakam, da se vrneva v nanjino “malo misto” …

… le za “njo” nimam časa. Na prvem mestu je trenutno plan C, ki je pogoj za plan B, šele temu pa sledi plan A  … ki je naslednji IVF … ki sledi enkrat jeseni. :) 

… sovražim obsedenost z neplodnostjo …

…sovražim  jezo …

… sovražim poglede usmiljenja …

… sovražim neumna in neumestna vprašanja …

… sovražim nemoč …

… sovražim zavist ….

… sovražim dejstvo, da se težko veselim prijateljičine nosečnosti …

… sovražim strah med postopkom …

… sovražim razočaranje po …

… sovražim injekcije …

… sovražim hormone …

… sovražim tudi upanje zaradi postopkov …

… sovražim pomanjkanje odgovorov …

… in nejasno prihodnost 

Sovražim tvoj obstoj in to, da si se vselila v najin dom. Sovražim te. 

Premagala te bom!

Najnini morulici sta se poslovili …

Jeseni poskusiva znova, vmes pa se bova imela fejst rada in upala na čudež.

Od ponedeljka sem v bistvu noseča, saj se (upam, da še vedno) nekje v meni skrivata dva zarodka.  I feel so pregnant today …

Od semih celic sta se po ICSI postopku žal le dve oplodili pa še te sta malce zamujale z rastjo, vendar so mi ju vseeno dali ”za domov” in … kdo ve, čudeži se dogajajo na vsakem koraku. Po pravici povedano prav veliko upanja nimam, je pa to najbrž res samo samoobrambni mehanizem pred prevelikim razočaranjem.  

Prav veliko ne mirujem, ker se mi zdi, da si bom bolj škodila, če se za te tri dni po transferju uležem pred TV. Vseeno pa ne pretiravam, saj se še kar čutijo krči v jajčnikih, najbrž rabijo več časa, da se spravijo na običajno velikost. Pa še ta utrogestan moram jemati oz. si ga “nekam” dajati. Nikoli konca hormonov.

Živčki so seveda še vsi na mestu in za zdaj lepo pozabljam in se zamotim z drugimi stvarmi. Bomo videli čez 10 dni, če bom še tako pametna 

Dan D naj bi bil okoli 8. aprila … do takrat je pa še dolgaaaaaaaaaaaaaaa pot.

Evo, še en fejst vic … na naš račun seveda  Se znamo kar fejst šalit na svoj račun.

An older couple who is having difficulty conceiving visits the fertility center. As usual, the doctor advises that they should first check the husband’s sperm. The husband is given a jar and told to bring back a sample. The next day he returns to the doctor’s office with an empty jar.

“What happened?” says the doc.

“Well,” the man starts, “I asked my wife for help. She tried with her right hand, then her left — nothing. Then she tried her mouth, first with the teeth in, then with the teeth out, still nothing. We even called in Arlene, the lady next door, but still nothing.”

The doctor blurts out, “You asked your neighbor?”

“Yep. No matter what we tried, we couldn’t get that damn jar open.”

Prijateljica me opominja, da zanemarjam blog. Res je, poskušam te dneve odmisliti vse skupaj, ker sedaj ni nič več v mojih rokah, ampka v rokah biologov in ostalih čudodelcev na kliniki. 

Spunktirali so sedem celic in močno upam, da se vsaj ena oplodi in me v ponedeljek pričaka, da ni bil ves trud preteklega meseca zaman. Da mi da upanje, da se splača poskušati pa četudi ne uspe v prvo.

Punkcija ni bila nič strašnega, če po pravici povem, je bila še najbolj boleča injekcija ketonala v rit. Seveda pa sem imela srečo, saj je bil na delu majster dr. Vogler, za katerega še sestre pravijo, če bi morale na punkcijo, da bi želele, da to opravi on. Izjemo prijazen in zabaven gospod. Fantastično je gledati na monitorju male črne pikice, v katerih se skrivajo celice in potem dolgo iglo, ki jih posrka. Ko sem to gledala, sem bila navdušena. Navdušena nad znanostjo in medicino, ker to, kar počnejo oni, je pravi čudež. Oni ustvarjajo življenje in moje osebno mnenje (pač tu ne morem biti najbolj objektivna) je, da je ta veja medicine pravi čudež. Težko opišem občutke, ko gledaš, kako rastejo celice, se razvijajo, kako jih punktirajo in poskušajo iz njih ustvariti novo življenje. Noro. Večina ljudi ne pozna teh postopkov in upam, da jih bo čedalje manj, ki se bodo morali ukvarjati s tem, čeprav statistika žal kaže drugače. Vendar, verjemite mi na besedo, vsak otrok, ki nastane s pomočjo njihovih rok, je pravi čudež. In k sreči po naših tleh kobaca že na stotine teh mali čudežov. Upam, da bo tudi v najinem domu kmalu kak IVF-ovček jokaril in nama obogatil življenje.

Punkcija.

Za vse moje punce … 

Jenny was my best friend. Went away one summer. Came back with a secret She just couldn’t keep. A child inside her, Was just too much for her So she cried herself to sleep.

And she made a decision Some find hard to accept. To young to know that one day She might live to regret.

But I would die for that. Just to have one chance To hold in my hands All that she had. I would die for that.

I’ve been given so much, A husband that I love. So why do I feel incomplete? With every test and checkup We’re told not to give up. He wonders if it’s him. And I wonder if it’s me.

All I want is a family, Like everyone else I see. And I won’t understand it If it’s not meant to be.

Cause I would die for that. Just to have one chance To hold in my hands All that they have. I would die for that.

And I want to know what it’s like To bring a dream to life. For that kind of love, What I’d give up! I would die for that.

Sometimes it’s hard to conceive, With all that I’ve got, And all I’ve achieved, What I want most Before my time is gone, Is to hear the words “I love you, Mom.”

I would die for that. Just to have once chance To hold in my hands What so many have I would die for that.

And I want to know what it’s like To bring a dream to life. How I would love What some give up. I would die … I would die for that.

Bližam se koncu, foliklčki merijo že od 17 do 19 mm in kmalu bo čas za stopko. Jajčk je bilo v petek šest, danes mi je izmerila le štiri  Ostali pa so “manjši” … piše na listu. Upam, da se do jutri še kak pobere in naraste na primerno velikost. Ne vem, kam sta se una dva poskrila, ki sta bila še v petek v prvi bojni liniji?!?

Je pa tale mesec kar naporen, še posebej ko gre proti koncu. Toliko nihanj v razpoloženjih, da komaj čakam, da bo konec pa karkoli že bo. Včeraj sem bila v sedmih nebesih, danes se me loteva neko depresivno malodušje … Hormončki dobro opravljajo svojo nalogo. Ali pa je krivo vreme

Veliko stopničk je potrebno prehoditi … veliko ALI-jev in/ali ČE-jev je v teh postopkih. In pred vsako stopničko je strah, ko stopim višje je veselje (še ena mala zmaga na poti do cilja), nato se znova znajdem pred novo stopničko in novim če-jem … Ostalo je še nekaj stopničk: - bo punkcija uspešna, bodo v mojih jajčkih celice - se bodo celice oplodile - se bodo pravilno razvijale - bodo zdržale do transferja

… tu bom nehala.  Ves čas govorim, da bom vesela že, če prideva do transferja, ker to bo znak, da se splača truditi, upati …

L: 4

D: 2

… vsi okoli 14 mm …

Se pa baje še kak manjši kje skriva, sam jih ni merila. Že te je komaj, ker se “skrivajo”.  Ostajam đanki do nedelje, ko grem spet gledat moja jajčka.